Ivica Prosen nas je povabila v poseben bralni kotiček, v katerem so se rodile Lahkonočnice, zbirka pravljic v obliki digitalnega zvočnega zapisa. Prisluhnili smo pravljici Rdeča kužka, hov, hov! in pokramljali o časih, ki so bili za otroke precej drugačni, kot jih poznamo danes.
Božič leta 1940 je bil najlepši
Po besedah prijetne gospe so bili za njih dobri, ker niso poznali boljšega: ''Stanovali smo v Šiški, v eni veliki hiši, kateri se je reklo Kačji grad. To je bila hiša za delavstvo. Otroci smo se igrali na Vodnikovi cesti, zadaj za hišo je bilo v hrib delano dvorišče, največ pa smo bili v gozdu. Zraven smo imeli t. i. Kotlo, to je bila javna pralnica, ki je imela več prostorov ... In smo se na teh krajih igrali čisto domače igre: človek ne jezi se, gnilo jajce, odbojko, ringaraja.'' Najraje se je zadrževala v Kozlovi dolinci, kjer je plezala po drevju in nabirala sadje. Starši otrok niso pogrešali, ker takrat še ni bilo tako prometno, vedeli so, da bodo prišli domov, ko bodo lačni. Med šestimi brati in sestrami je bila velika starostna razlika, zato se niso igrali skupaj, ampak so starejši prevzeli vlogo mame in očeta, saj so starši imeli veliko dela na polju. Pred spanjem ji nihče ni bral pravljic, po njih je posegla šele, ko je sama znala brati. Tu pa tam se je po njihovi hiši razlegala pesem in tako so si polepšali turobne dneve.
Čeprav se vsakdo začudi, je najlepši spomin s solzami v očeh ohranila na božič leta 1940, ko je bila še zadnjič vsa družina skupaj. Nekatere člane je doletela žalostna usoda, vendar se ona ni predala in je v slabem vedno našla nekaj dobrega.
Niso poznali izobilja, ampak ...
''Čeprav nismo imeli nikakršnega izobilja, nismo imeli kril, o hlačah sploh ni bilo govora, vse se je zakrpalo. Čevljarji so nam zakrpali tudi čevlje in enkrat na leto si jih tudi dobil, čisto nič prej kot za veliko noč, in dokolenke. Hodili smo bosi,'' je pripovedovala Ivica Prosen. Če smo pričakovali, da bo tarnala, se to ni pripetilo. O preteklosti je 90-letnica govorila spoštljivo in vedno znova je poudarila, da se je imela lepo.
Danes otroci poleti s starši preživijo počitnice na morju, toda Ivica ga je videla šele v tretjem razredu osnovne šole, ko se tja odpeljala z vlakom. Mama in oče sta morala po olje in sadje v Zaton pri Šibeniku in vzela sta jo s sabo. Ker je bila jesen in ni bilo počitnic, so ji v šoli odobrili delovni družinski izlet. Bila je tako neučakana, ker je vedela, da bo končno prvič videla morje, da je vso noč stala pri oknu vlaka. Prave počitnice je doživela šele, ko je sama dobro zaslužila.
Pridružila se je delovnim brigadam in na to je zelo ponosna, da je veliko pripomogla k prihodnosti, življenju, ki ga ima današnja mladina. Zaveda se, da so njihovi časi povsem drugačni in jim to tudi privošči.
Projekt, ki ga je podprla z odprtimi rokami
Ivica Prosen se je priključila projektu Lahkonočnice, ki ga podjetje A1 izvaja v sodelovanju z Domom starejših občanov Fužine, ure in ure je vadila branje, da lahko danes njen rezultat slišijo otroci in njihovi starši. Pravljice slovenskih pisateljev Ane Duša, Boštjana Gorenca - Pižame, Cvetke Sokolov, Damjane Kenda Husu, Jane Bauer, Tinke Bačič, Toma Kočarja in Žige X Gombača so ji všeč, čeprav niso povsem takšne kot tiste, ki se jih spomni iz dekliških dni. Lahkonočnica Rdeča kužka, hov, hov! je prijetna, glavni junak, deček Oskar, ki rad skače in si je zato strgal hlače, jo je popeljal v čas, ko se je s 'šišensko mularijo' podila naokrog.
Vabimo vas, da vzamete v roke tablico, telefon ali računalnik, se stisnete pod odejo in preverite, kaj se zgodi na morju z rdečima kužkoma in Oskarjem. In kot vse ostale Lahkonočnice ima tudi ta pravljica srečen konec, ki bo male bibe mirno popeljal v svet sanj. Pa lahko noč!
Sponzorirana objava
