Ključen pogoj, ko se odpravljamo na zabavo skupaj z otrokom, je, da se kot starši zavedamo, da bo naše druženje moralo potekati malo drugače, kot bi sicer, če bi bili na zabavi samo odrasli. Pred druženjem lahko starši skupaj z otrokom (odvisno od njegove starosti) naredijo načrt, kako bi se na zabavi skupaj zabavali. Z otrokom se lahko pogovarjajo, kaj se želi tam igrati, katere igrače (omejimo jih na tri) bi vzel s seboj ... če je otrok dovolj star, lahko oblikujejo igro, ki se jo potem igrajo vsi skupaj na druženju ipd. Drug način pa je, da se starši z otrokom o poteku zabave pogovarjajo oz. ga seznanijo s potekom druženja, tako da tudi otrok ve, kaj pričakovati, da ni pozneje nepotrebnih presenečenj, ki bi utegnila otroka (preveč) vznemirjati.  Pred obiskom zabave s prijatelji pa je nujno treba imeti v mislih starost otroka ter glede na to in njegove potrebe prilagoditi čas, prostor ter zabavo.

Je dobro, da gostitelja vprašajo, kako bo poskrbljeno za animacijo otrok?

Seveda! Tako se bomo lažje ali organizirali sami ali skupaj z gostiteljem, ter poskrbeli, da se bomo na zabavi imeli vsi lepo. Dejstvo, ki bi ga želela na tem mestu izpostaviti, pa je, da kdor nima posluha za otroke, je bolje, da se za druženje z njim dogovorimo posebej, torej brez spremstva otrok. S tem si lahko prikrajšamo nepotrebne nevšečnosti, ki bi jih ob tem doživljal najprej otrok, potem pa tudi mi sami.

Ali pa otrok mora biti na takšnih zabavah pri miru, sedeti in poslušati, kaj se pogovarjajo odrasli?

Zanimanja in radovednosti za svet okoli sebe se otrok navzame od nas, odraslih, ki smo okoli njega. Zato je krivično pričakovati, da bo otrok, predvsem predšolski, sedel ves večer pri miru in "dal mir". To je nemogoče in ni v skladu z njegovim razvojem. Zato starši to neupravičeno pričakujejo.

Da smo čustveno uglašeni z otrokom in se zavedamo, kaj je za neko zabavo ali druženje primerno, je treba biti z otrokom uglašen. Na zabavah se zaradi veliko dražljajev hitro lahko zgodi čustvena neuglašenost med starši in otroki. Če to uglašenost izgubimo, je prav, da jo najdemo nazaj. Prav to je tudi eden izmed razlogov, da je na zabavah treba vključevati otroke, se z njimi pogovarjati o njim zanimivih stvareh ter izkazati zanimanje za njihov svet. Tako bo otrok lažje raziskoval in eksperimentiral, s tem pa bomo tudi odrasli dobili kakšno minuto ali uro časa zase – odvisno od starosti otroka. Zgled, ki ga dajemo našim otrokom, je še kako pomemben, tudi na zabavah.

Kako vemo, da otroku ni zabavno? Pri katerih znakih se nam mora vklopiti rdeča lučka?

Splošni znaki, ko se nam mora vklopiti "rdeča lučka", so:

- Otrok je večino časa na miru in samo posluša ter ne sodeluje pri nobeni dejavnosti.

- Otrok se ne vključuje v igro, ki mu je ponujena. Svoja doživljanja zadržuje v sebi.

- Otrok pretirano "razgraja" in kar naprej išče pozornost na ne najbolj primeren način.

- Otrok joka, je nezadovoljen.

- Na otrokovi telesni drži in obrazu opazimo znake nezadovoljstva, strahu, sramu ali jeze.

- Otrok se mirno ves čas druženja igra v "kotu", je povsem nemoteč in z nami ne navezuje (ali le redko) nobenega stika.

- Otrok ne navezuje interakcije z drugimi otroki (če je star več kot tri leta in je na splošno interakcija z drugimi otroki zanj značilna).

V vseh zgornjih primerih je otrokovo vedenje klic na pomoč staršev ali druge odrasle osebe. Naj si bodi to na zabavi ali v kateri koli drugi okoliščini, kjer se otrok odziva na enega od zgornjih načinov. Na tem mestu je treba pogledati otrokovo vedenje in videti, katera njegova potreba ni zadovoljena. Hkrati pa se v teh okoliščinah izogibajmo ukazom, pretirani uporabi besede ne, kritiziranju ... Igra v družbi socialno inteligentnega odraslega otroku zagotavlja tankočutno uglaševanje, komentiranje občutkov, uveljavljanje otrokovih idej in pripovedovanje zgodbe vsak trenutek posebej. Otroka tako pri igri najbolj krepijo starši.

Nam lahko predlagate nekaj zabavnih animacij za otroke na druženjih decembra, tako družinskih kot prijateljskih?

Igra je aktivnost, kjer se generira občutek svobode in brezmejnosti – za otroke, mlade in stare. Zato je prav za vse generacije igra zelo pomemben in večkrat spregledan element. Na družinskih in prijateljskih druženjih bi zato toplo priporočala igranje, ki naj v več primerih pride kar iz nas samih. Prilagodite zabavo, da se boste lahko odrasli skupaj z otroki igrali in zabavali. Starši ali drugi odrasli, ki bodo v stiku z otroki, pa naj si privoščijo biti malce "norčavi", zabavni in zanimivi.

Če nimamo idej, lahko v pomoč naslednje aktivnosti:

- igranje raznih socialnih iger,

- družabne igre,

- skupno ustvarjanje,

- skrivanje predmeta (odrasel ali otrok skrije izbran predmet, ostali pa ga nato  poiščejo),

- raznorazne gibalne igre,

- pri igranju lahko uporabite različne igrače, ki so otrokom všeč,

- igre, ki se lahko igrate na listu papirja (potapljanje ladjic; štiri v vrsto ...) ...

Otroci najdejo priložnost za igro skoraj, kamor koli pogledajo. Zaželeno je, da jih spodbujate in jim zagotovite obogateno okolje, z dovolj prostora, igračami, predvsem pa idejami. Pri tem je treba upoštevati zbranost otroka. Na primer zbranost dvoletnega otroka je približno od 15 sekund do dve minuti (majhni otroci se ne morejo ukvarjati z določeno stvarjo dlje časa, razen če jim česa ne predlagate, ste jim vzor, komentirate in se vživljate vanje ...). Če boste dvoletnika samo posedli med igrače, bo verjetno tam tudi obsedel.

Je prav, da imajo starši vedno s sabo kakšne igračke, barvice, pobarvanko ... da se otrok zamoti?

Seveda! Še posebno če so to igrače, s katerimi se otrok rad igra, ki stimulirajo njegovo zanimanje in so primerne njegovi starosti. Za to pa vam bodo hvaležni tudi gostitelji, sploh če sami nimajo "igralnih pripomočkov", ki bi utegnili vzbuditi zanimanje vašega otroka.