Telovadila sem do konca. Imela sem srečo. Med nosečnostjo sem se odlično počutila, zato sem si lahko privoščila. Malo manj in počasneje, ampak lahko sem bila aktivna.

To je primerna telovadba za nosečnice!

Dva dni po predvidenem datumu poroda, kot ga je izračunala moja ginekologinja, mi je zvečer med kolesarjenjem na sobnem kolesu odtekla voda. Ops, začelo se je, sem pomislila.

Spominjam se, kako sem ginekologinjo pri zadnjem pregledu vprašala, kako bom prepoznala popadke. Nasmejala se je, rekoč, naj ne skrbim, da bom zagotovo vedela, ko se bo začelo. Imela je prav, po več let strokovnih izkušenj in po dveh porodih.

Bilo je prvič. Rekla sem mu: "Začelo se je. Mislim, da mi je odtekla voda. Pojdiva." Ni bilo panike, vse sem imela pripravljeno v torbi za porodnišnico, tudi porodni načrt.

Pri 29 letih sem mu prvič omenila, da bi morda začela delati na otrocih. Kot par sva bila najboljša, v skupnih letih sva marsikaj doživela in preživela. Zdel se mi je pravi trenutek in brez oklevanja je bil za.

Ni nama uspelo v prvo, na poti v porodnišnico sem bila prvič pri svojih 32 letih. Vozil je počasi, previdno. Večino časa sva molčala, vse sva si povedala s pogledi. Vedela sva, da bova kmalu doživela enega najlepših trenutkov v življenju: postala bova mama in oče.

To novopečenim staršem svetuje psihologinja in družinska ter vedenjska terapevtka ...

Po prihodu v porodnišnico so me priklopili na CTG in ugotovili, da še nimam popadkov, tudi odpirala se še nisem. Skratka, voda mi je odtekla, vse drugo pa je "mirovalo". Sprejeli so me na ginekološki oddelek, njega pa poslali domov.

Ponoči sem začutila prve popadke, ki so bili zelo redki in ne preveč boleči. Zjutraj sem se med pregledom zlomila. Začela sem nenadzorovano ihteti, spraševati, ali je vse v redu, zakaj se ne odpiram, kako naprej. Na srečo je bila ob meni mlada zdravnica, ki me je pomirila.

Na srečo je takrat prišel on, bil je ob meni, čakala sva. Po nekaj pregledih sem okoli 15. ure dovolj odprta za porodno sobo. Oddahnila sem si. Komaj sem čakala, da ga vidim. Najinega prvorojenca, najino srečo. Tudi popadki so bili vse močnejši in prosila sem za lajšanje bolečin.

Hecno. Moj porodni načrt je bil drugačen. Doma bi morala dobiti popadke, počakati, da bi bili redni in pogosti, se počasi odpraviti v porodnišnico. Tam bi me takoj sprejeli v porodno sobo in kmalu zatem bi rodila. Brez protibolečinskih zdravil, seveda.

No, v resničnem življenju je bilo drugače. Iskreno povedano se med porodom sploh nisem spomnila na zapisan porodni načrt. Ležala sem na postelji in držal me je za roko. V glavnem je bil tiho, vsake toliko me je pobožal in spodbudil.

Taka je vloga partnerja ob porodu ...

Okoli 20. ure sem še enkrat prosila za protibolečinska zdravila. Porodna babica mi jih je dala in hkrati dejala: "No, če boste rodili po polnoči, lahko dobite nov odmerek, prej ne."

Bor je prvič zajokal štiri minute čez polnoč. On je v solzah sreče ponavljal: "Mojca, kako je luškan, kako je luškan. Bravo, Mojca, poglej, kako je luškan." Po hitrem pregledu so mi ga dali na prsi. Takoj. Bil je najin, bil je najlepši. Čas se je ustavil samo za nas tri.