Vrhunska modna oblikovalka Maja Štamol Drolc in njen soprog Stane sta pred nekaj meseci posvojila simpatično temnopolto dojenčico Žani. Tako se je začela odvijati zgodba o posvojitvi, o dejanju, ki ga mnogi, upravičeno, označujejo za zelo plemenitega. "S to plemenitostjo sva se pravzaprav zdaj v tem času, ko imamo Žani že doma, zelo pogosto srečala," pove Maja. "Sama sva se za posvojitev vendarle odločila, ker sva imela željo imeti otroka. Sama sem imela pri 25 letih zelo močno željo po otroku, potem pa veliko let ne. Morda tudi zaradi bremen, ki mi jih je življenje v tistem času naložilo, nisem razmišljala o tem, da bi imela otroka. Ko pa sem spoznala Staneta, so se stvari malo obrnile, v začetku nisva o tem razmišljala, potem je ta želja postajala vedno močnejša. Ni nama uspelo imeti svojega otroka, nekako sva spoštovala naravo, da če je se tako odločila, ne bova izzivala, sama se nisem želela dodatno zdraviti, saj so nama dejali, da sva sicer oba zdrava. Začela sva razmišljati o posvojitvi, pravzaprav je bila najina želja imeti otroka, zdaj ko sva Žani dobila, pa se velika večina ljudi odzove, da je to plemenito dejanje."

Posvojitev v enem mesecu

 Vsi, ki so se kdaj srečali s postopki posvojitve, vedo, da je to dolgotrajen proces, v katerem vsekakor ne smeš obupati. Maja in Stane pa imata popolnoma drugačno izkušnjo. Malo Žani sta dobila v manj kot mesecu dni. "Predvsem moraš imeti veliko volje, ne smeš obupati, na videz je zapleteno, v resnici, ko se tega enkrat lotiš, je relativno enostavno," pove Stane. Najprej je treba v Sloveniji na zavodu za socialno delo izpolniti vse pogoje: "Tu je nekaj administracije, nekaj je dejansko tudi vsebine in se da urediti v relativno kratkem času. Ko oni ocenijo, da sta starša primerna za posvojitelja, se začne mogoče bolj zapleten del – treba je najti otroka, pri nas realnih možnosti za to ni in pač ostane tujina." Ko sta Maja in Stane izvedela za Žani, sta odšla v Gvinejo Bissau, kjer sta najprej poiskala odvetnika, ki ga potrebuješ, saj je tudi tam precej opravka z državnimi organi.

Uradni prevajalec jima je prevedel osnovne listine, da sta poročena in da v Sloveniji izpolnjujeta vse pogoje za posvojitev. "Potem pa je bilo ključno to, da je bilo v interesu Žanine biološke mami, da jo da v posvojitev, saj sama, po smrti moža, ni imela več možnosti skrbeti za njo in še za bratca." Z vsemi Žaninimi in papirji njene mami so potem morali oditi še na tamkajšnje sodišče. To je seveda še teže, saj so ljudje v Gvineji Bissau v glavnem brez osebnih izkaznic in veliko je nepismenih. "Na sodišču nas je sodnik vse zaslišal, naju, zakaj si želiva otroka, kako bova skrbela zanj, mamico, zakaj se je tako odločila, kot se je, in potem je v svoji utemeljitvi povedal, da se odloča v dobro otroka in nama Žani dodelil v popolno posvojitev." Nekaj časa sta sicer še morala počakati, da je bila dodelitev pravnomočna in sta se že tam vpisala v matično knjigo kot njena starša. Na osnovi teh dokumentov pa sta dobila začasni potni list republike Slovenije, s katerim sta Žani lahko pripeljala domov. "Pri nas je bilo treba dokumente še nostrificirati, kar pomeni, da je moralo slovensko sodišče prepoznati sodbo tujega sodišča in s tisto prepoznavo sva potem šla še tu na matično knjigo in sva zdaj še tukaj vpisana kot starša. Žani je pravzaprav že od takrat, ko sva jo midva posvojila, slovenska državljanka, hkrati pa ostaja tudi državljanka Gvineje Bissau."

Maja pove, da v začetku niti nista upala verjeti, da se lahko vse odvije tako hitro, saj sta imela informacije od ljudi, ki so se že trudili ali pa so posvojili otroka iz tujine in je vse skupaj vedno trajalo zelo dolgo časa. "Midva sva nekako ves čas vse delala zelo spontano, nič na silo in morda je tudi zato tako hitro uspelo. Srečala sva prave ljudi, ki so nama pomagali najti Žani in poskrbeli, da sva bila direktno v stiku z njeno mamico. Res se je vse dogajalo zelo hitro, verjamem pa, da sva bolj kot ne osamljen primer, saj tudi sama ne poznava posvojitvenega primera, ki bi se odvijal tako hitro. Pri nama se je vse skupaj zgodilo v manj kot mesecu dni," presrečna pove Maja. Stane pa doda, da toliko dobronamernosti, kot jo je doživel v primeru Žanine posvojitve, ni doživel še nikoli prej. "Ko sva šla prvič v Gvinejo Bissau, sva šla z namenom, da vidiva, kaj se bo dalo narediti, pa sva jo že kar pripeljala domov. To je bil tudi za naju kar velik šok."

Z biološko mamico bodo ostali v stikih

Maja pove, da so se že v Gvineji Bissau odločili, da bodo z Žanino mamico ostali v stikih, mala princeska ima tam tudi bratca, ki bo, ko bo starejši, lahko prišel študirat v Slovenijo, saj mu bosta to omogočila Stane in Maja. "Tudi mi se bomo tja še vračali, Žani je zdaj zaradi nevarnosti še preobčutljiva in bomo nekaj let še morali počakati, bo pa Stane konec leta obiskal mamico. Zdaj pa smo z njo v stiku preko mailov, pošiljamo ji fotografij, vendar ji mora to vse skupaj nekdo omogočiti, saj tam ni elektrike in računalnikov, velika ovira pa je tudi jezik."

Stane pove, da je mamica nepismena in da morajo imeti nekoga, preko katerega lahko komunicirajo. "Imava srečo, da je tam veliko ljudi študiralo v državah nekdanje Jugoslavije, in če ne drugega, govorijo srbohrvaški jezik. In to je odlična vez z njimi." Žani nikakor ne more skriti svojih korenin in tega zakonca Drolc niti ne želita, vzgajala jo bosta v duhu, da ima tam biološko mamico in da imajo kot družina tam svoje sorodnike. "Spoznali smo tudi njenega dedka, ki je bil zelo srečen, da je Žani odšla v boljši svet, da bo imela boljšo možnost za prihodnost."