Alenka Dovžan je verjetno ena izmed redkih mamic v Sloveniji, ki se je odločila za epiduralni porod. Kljub nekaterim predsodkom o porodu sama pravi, da je bila izredno zadovoljna, saj je vse potekalo gladko in brez zapletov. Zato se bo tudi pri rojstvu drugega otroka odločila enako.

Kako ste se počutili med nosečnostjo in po porodu?

Prvo nosečnost sem doživljala precej drugače, kot sedaj doživljam drugo. Tri mesece sem bila precej slabotna, veliko mi je bilo tudi slabo. Sem se pa kasneje kar precej gibala, saj sem tudi po naravi takšna, da ne morem biti veliko pri miru. Spominjam se, da sem še ob koncu nosečnosti veliko hodila; s partnerjem sva prehodila vse od Lucije do Pirana. Aktivna sem bila do zadnjega dne. Tudi smučala sem še v šestem mesecu. Sicer pa je to odvisno tudi od tega, kakšen človek si. Če si od prej navajen aktivnega življenja, potem je v redu, če se veliko gibaš, če pa živiš drugače, je to lahko težava. Prav tako sem jedla vso hrano, ki mi je dišala. Zanimivo je, da mi je zelo ustrezala hrana, ki je sicer ne maram. Telo ti samo pove, kaj moraš jesti in če ga poslušaš, potem gre vse kot mora iti.

Zdi se mi, da je danes vse preveč strahu in predsodkov glede tega, kaj med nosečnostjo smeš in česa ne. Včasih tega ni bilo toliko. Nosečnost je najbolj naravna stvar, ki si jo lahko predstavljaš in zato naj vse skupaj poteka čim bolj spontano. Potrebno se je prepustiti.

Po prvem porodu pa sem imela res srečo; Luka ni imel krčev, s spanjem ni bilo težav, z dojenjem je šlo vse v redu. Skratka, bolj so me strašili drugi, kot pa je bilo v resnici.

Kaj pa druga nosečnost?

Druga nosečnost je popolnoma drugačna. Imam občutek, da sem hitreje utrujena. Razlika je morda v tem, da sem bila prvič vseeno malo bolj zaskrbljena, večkrat sem šla na pregled, zdaj je tega manj, ker že vem, kako vse skupaj poteka.

Kakšna je vaša izkušnja s porodom, vas je bilo kaj strah?

Hm, zame je vsak "zobar" hujši kot pa porod. (smeh) S porodom sem imela zelo pozitivno izkušnjo, morda tudi zato, ker sem se odločila za epiduralnega. S celotnim potekom, oskrbo, osebjem in porodnišnico nasploh sem bila zelo zadovoljna.

Bilo je popolnoma drugače kot pri klasičnem porodu; zgodaj zjutraj sem morala biti v bolnišnici, celo potovalko sem si dan prej spakirala, tam pa sem dobila umetne popadke in potem sem bila kmalu pripravljena za epiduralni porod, ki se je končal dve uri prej, kot smo načrtovali. Bilo je hitro, brez zapletov in skoraj brez bolečin.

Tudi pri drugem otroku se bom enako odločila.

Kako se spominjate prvih Lukovih korakov?

Spominjam se, da je Luka že od majhnega vedno želel biti na nogah. Že s sedmim, osmim mesecem je hodil tako, da smo ga držali za roke ali pa se je sam prijemal opore. Nositi se ni želel, enostavno je želel hoditi in potem se je enkrat zgodilo – shodil je brez kakršnekoli pomoči. Bilo je v Piranu, kjer smo včasih imeli vikend.

Kaj je za vas pri vzgoji otrok najbolj pomembno?

Pri Lukovih letih se mi zdi najbolj pomemben pogovor in da znaš otroku prisluhniti ter z njim preživiš čim več kakovostnega časa. Vse to, seveda, pride za tem, da mu izkazuješ ljubezen in mu nudiš toplino. Želim si, da bi se moj otrok znal čim prej postaviti na svoje noge in biti samostojen. Zato se mi zdi zelo dobro, da gre zgodaj v vrtec, saj se tako lahko druži s svojimi vrstniki in je nasploh obkrožen z ljudmi. Luka je šel ravno to jesen prvič v vrtec.

Nič manj pomembno ni, da je otrok veliko v naravi in na svežem zraku. Ne zagovarjam trgovskih centrov in preživljanja časa z otrokom na takšen način. Pomembno je, da otrok odrašča v čim bolj zdravem okolju.

Ga bosta s partnerjem usmerila v šport?

Če bo Luka sam pokazal interes, že, če ne, pa ga bova usmerila v tisto, kar si bo pač želel. Ne zdi se mi primerno, da starši na otrocih izživijo svoje ambicije. Pustiti mu moramo svobodno odločitev. Do osmega leta starosti je morda dobro, da ga usmerjaš v čim več različnih dejavnosti, saj ima tako širšo izbiro, kasneje pa se sam odloči, kaj ima najraje .

Kako z Luko preživljata skupne trenutke?

Zelo redko se zgodi, da sva ves dan sama. Pogosto skupaj preživljamo popoldneve, se odpravimo na kakšen izlet, na Bled, peljemo ga na kegljanje – zelo rad namreč keglja. Drugače pa smo največkrat skupaj kar širša družina: Luka, jaz, moj partner, dedek, babica …

Imate morda kakšen nasvet za bodoče mamice?

Da! Naj čim bolj uživajo v materinstvu in se prepustijo toku dogajanja! Čim manj naj komplicirajo in čim manj naj jih bo strah, ker ni tako strašno, kot govorijo nekateri.

Otrok v družino prinese veliko veselja in dobre volje. Čas materinstva je zelo lep. Zdi se mi, da tisti, ki se ne odločijo za otroka, veliko zamujajo.