Pa gremo na pot ...

Nekaj dni pred odhodom smo se med neštetimi pomisleki in vprašanji vse pogosteje spraševali tudi, kako bo izgledalo tistih petnajst ur vožnje. Ob razmišljanju o joku v avtu, o morebitni gneči na cesti (na pot smo krenili konec julija) smo ugotovili, da obstaja bližnjica. Z avtom samo do Reke in potem na trajekt. Nanj smo se vkrcali v zgodnjih večernih urah. Večina avtomobilov je imela na vetrobranskem steklu tablice z napisom »Hvar« ali »Korčula«. Bili smo eni redkih z napisom »Bari«. Pot do Barija je bila tako že pravo malo križarjenje. Sončni vzhod v Splitu, postanek na Hvaru, na Korčuli, popoldne v Dubrovniku. Točno opolnoči, po dobrih osemindvajsetih urah plovbe, smo pristali v Bariju.

Italia bella!

Zaradi poznega prihoda v Bari smo se že doma odločili, da bomo prvo noč prespali v hotelu. Ker nismo želeli že prvega dne prepustiti naključju, smo vnaprej rezervirali sobo in s spletne strani hotela natisnili zemljevid, ki smo ga našli pod rubriko »Kako do nas?«. Na zemljevidu je izgledalo vse skupaj precej enostavno. V praksi, v obdobju pred GPS-om pa ... Bari je precej veliko mesto in najti dotični hotel ni bila nič kaj lahka naloga. Spet smo bili na križarjenju, le da tokrat po mestnih in primestnih ulicah Barija.

Odločili smo se, da za smer povprašamo policiste. Dvema sem v kombinaciji angleščine, pantomime in polomljene italijanščine nekako razložila naš problem. Eden izmed njiju mi je prijazno pojasnil, da ve, kje je hotel, da stanuje v bližini. Rekel je, naj počakamo eno uro, da konča s svojo izmeno in potem nas bo z veseljem peljal do tja. Njegovemu stanovskemu kolegu smo se verjetno zasmilili in mu je razložil, da tudi to sodi med njegove naloge in naj se kar takoj odpravimo. Pa smo prišli do hotela – v policijskem spremstvu!

Naslednje jutro smo pot nadaljevali proti jugu, proti Siciliji, vendar smo se še nekaj dni zadržali na celini. Mirni, naši najmlajši, smo obljubili, da gremo iskat palčke. Nekoliko južneje od Barija je področje, posejano s t. i. truliji, malimi okroglimi hišicami in glavno mesto je Alberobello. V mestu je več kot tisoč »palčkovih hišic«, tipičnih, okroglih, z ošiljenimi strehami. Mesto je bilo leta 1996 uvrščeno na seznam Unescove svetovne dediščine. Sprehod med truliji je bil čudovit. Nekatere hiške so preurejene v manjše muzeje, trgovinice z izdelki domače obrti, v nekaterih prodajajo domače pridelke, nekatere, sploh tiste izven Alberobella, pa še vedno služijo kot domovi. Palčkov, žal, nismo srečali.

Pot nas je naprej vodila preko Kalabrije do mesta Sibari v Tarantskem zalivu. Precej velik kamp, v gostem borovem gozdu, ob doooooooolgi peščeni plaži je postal naše domovanje za naslednjih nekaj dni. Končno smo bili v šotoru! Dva dni smo se posvetili povsem dopustniškim dejavnostim, kot so kopanje, zidanje peščenih gradov, v vodo smo zmetali dober kubik kamenčkov in preko mlinčka pretočili nekaj kubikov vode. Ker pa na počitnicah radi počnemo še kaj drugega, smo se po dveh dneh odpravili naprej proti pristanišču Villa San Giovanni, od koder je najkrajša pot do Sicilije.

Sicilija, prihajamo!

Naš prvi cilj je bil kamp La Zagari v bližini Taormine, v katerem smo se utaborili za nekaj dni in se vsak dan odpravljali raziskovat okolico. Najprej, seveda, Taormino, o kateri je bilo videnega in prebranega že toliko lepega. Je zagotovo eno najbolj slikovitih mestec na Siciliji. Še ena stvar, ki obiskovalca nikakor ne more pustiti ravnodušnega, je obisk Etne. Etna, ki se dviga kar 3350 metrov visoko, je največji delujoči vulkan v Evropi in eden najbolj aktivnih vulkanov na svetu. Največji in najbolj uničujoč je bil izbruh lave leta 1669, ki je trajal kar stodvaindvajset dni. Zadnji izbruh je bil leta 2002 in posledice so še vedno opazne.

Že sam vzpon na Etno je posebno doživetje. Kot bi se vozil po nekem drugem planetu. Nekateri so se poti do Torre del Filosofo, ki je z 2920 m najvišja točka, na katero se lahko obiskovalci povzpnejo, lotili kar peš. Mi smo se odločili za bolj udobno varianto: z žičnico do zgornje postaje, tam pa smo se vkrcali na avtobus s pogonom 4 x 4, ki nas je popeljal do vrha. Kljub temu da smo pot začeli v lepem, sončnem vremenu brez oblačka, so bili oblaki, ki so se zgrinjali nad krater, vse gostejši in temnejši. Na vrhu je že deževalo, veter pa je bil tako močan, da je za šalo premikal mojih 50 kg, kaj šele našo malo. Zaradi varnosti obiskovalcev so za tisti dan odpovedali oglede kraterja. Občutki so bili mešani, po eni strani nam je bilo žal, po drugi strani pa smo bili veseli, da smo se odpravili nazaj v dolino, ker so bile strele res grozeče. In še ena dobra stvar – imamo več kot odličen razlog, da se lahko še enkrat vrnemo na Etno.

Sicilija je otok nasprotij. Če si bil včeraj na vulkanu, iz katerega se še vedno kadi, se lahko danes že kopaš v ledeno mrzli vodi Alcantare. Reka Alcantara si je z leti utrla pot skozi gmote lave in nastal je čudovit kanjon, v katerem je reka izoblikovala nenavadne oblike skal. V primerni opremi se je mogoče sprehoditi globoko v kanjon, mi smo se ponovno posvetili premetavanju kamenčkov in pretakanju vode ter se hladili v bolj plitvih predelih kanjona. No, za nekaj lepih fotk sem se pa žrtvovala in se odpravila tudi nekoliko globlje.

Prvi sicilijanski vtisi so bili čudoviti in z veseljem smo šli naprej. Po vzhodni obali smo se, mimo Catanie, spustili do Siracuse. Catanio smo pustili za drugič. Tako ali tako imamo že en dolg z Etne. Sirakusa je še eno izmed »must see« mest. Nekaj ostankov je lepo ohranjenih v arheološkem parku Neapolis. Zanimivost parka je predvsem neobičajen amfiteater, ki je na eni strani vklesan v steno. In prav v tem parku se lahko sprehodimo tudi skozi Dionizovo uho. Siracusa pa ima še drugi del, ki se nahaja na otoku Ortigia. Prav ta del je pravo srce mesta in »živi muzej« vseh obdobij, ki jih je Siracusa preživela. In na seznamu »must do« stvari v Italiji je zagotovo odličen capuccino na trgu pred katedralo.

Iz Siracuse smo se po obalni cesti podali naprej proti Agrigentu. Poslovili smo se od čudovitih peščenih plaž in pozdravili mivko. Mala je bila nad mivko navdušena, midva nekoliko manj, saj po eni uri na mivki ni več stvari brez mivke. Je pa mivka idealna za zidanje peščenih gradov.

Kamp v Eraclei nam je bil najbolj všeč od vseh na Siciliji. Verjetno tudi od vseh do sedaj v Italiji. Kamp je v evkaliptovem gozdu, ob morju, pod visokimi pečinami. V okolici Eraclee Minoe se nahaja kar nekaj arheoloških najdišč. Mi smo se odločili, da si ogledamo največje in najbolj znano – Dolino templjev v Agrigentu. Velik kompleks templjev je ostanek antičnega mesta Akrogos. Pogled, ki se odpre, je res veličasten in Goethe ga je opisal takole: »Nikoli več v življenju ne bom občutil tako velike sreče, kot po tem veličastnem pogledu v tej veličastni dolini.« Naša Mirna je Dolino templjev komentirala nekoliko drugače: »Kamni, kamni.«

Naslednji dan smo jo mahnili čez notranjost proti Palermu. Kar žal nam je bilo, da smo se prej držali zgolj obalnih poti. Ampak smo se potolažili – še ena stvar, ki nam ostane za drugič. Naš »za drugič« seznam se je kar vztrajno daljšal. Glavni cilj dne je bil obisk mesteca Corleone, zloglasnega mafijskega mesta, ki je še posebej zaslovelo s filmom Boter. Ciao Corleone in gremo dalje ... proti Palermu. Iz idiličnih obmorskih krajev, lepe pokrajine, ponovno v mestni kaos. Po televiziji sem enkrat gledala oddajo o mumijah v Palermu in seveda sem to dala na seznam stvari, ki jih moramo videti. Čeprav – še enkrat se ne bi odločila za ogled katakomb. Celo zame je bilo malo prehudo ... Še sreča, da je bila Mirna tako majhna, da ni dojemala, kaj se dogaja in je zgolj komentirala: »Glej stric, teta, stric, teta ...« No, strici in tete so bili par stoletij stara trupla, napolnjena s slamo. Grozljivo, res!

Ogled Palerma se je nadaljeval v nekoliko tesnobnem slogu. Ob iskanju primernega parkirišča smo nekako zašli v labirint mestnih ulic in uličic. Sicer pa je Palermo simpatično mesto, s čudovito katedralo in kar nekaj lepimi parki. V Palermu smo tudi kupili trajektne karte za naprej, saj smo doma, po pregledovanju zemljevidov in surfanju po netu prišli na idejo, da bi se domov vračali preko Liparskih oz. Eolskih otokov.

Malo pred Cefalujem smo se utaborili v lepo urejenem kampu Rais Gerbi z bazenom, igrali, lepo, a majhno peščeno plažo, res lepo ... Cefalu je še eno v nizu prikupnih sicilijanskih mest, ki leži ob morju v senci velike skale »La Rocco«.

Iz Cefaluja smo potovali naprej v Milazzo, kjer pa smo še eno noč prespali v hotelu, saj smo imeli že zgodaj naslednje jutro trajekt na Liparri. In po dveh nočeh v hotelu smo ugotovili, zakaj so počitnice v kampu veliko bolj sproščujoče: v kampu ni minibara, iz katerega bi otroci lahko zlagali ven stekleničke. V kampu ni bideja, za katerega je mulčku nemogoče dopovedati, da res ni primeren kraj za igro. In nenazadnje, v kampu ne moreš »po nesreči« telefonirati na recepcijo. Sklep: do nadaljnega smo taborniki!

Otok Lipari je sicer največji in najbolj obiskan otok v skupini Eolskih otokov, vendar pa kljub temu, da se ponaša z imenom »največji,« meri le slabih 40 kvadratnih km in ogled otoka vzame dobro uro časa. Ima pa otoček lepo plažico, kjer smo se posvetili vodnim užitkom ... Eden bolj zanimivih otokov v skupini je zagotovo Stromboli, ki se ponaša z edinim stalno delujočim vulkanom v Eolskem arhipelagu, saj ima stalne izbruhe lave. Otoček Stromboli je simpatična belo – črna kombinacija: bele uličice, ki jih krasijo pisani oleandri in modra vrata ter črne vulkanske plaže. Zadnji večji izbruh je bil marca 1996, sicer pa so izbruhi skromni, vendar lepo vidni. Na Stromboli so organizirani celodnevni izleti, vendar je priporočljivo, če čas dopušča, na otoku ostati preko noči. Izbruhi so ponoči čudoviti, vendar jih je bolje opazovati s trdnih tal kot z zibajoče se ladjice. Moj želodec je kar precej trpel, videla sem dva izbruha, slišala še nekaj »uuuuuuuu« in »aaaaaaa« vzdihov ob nadaljnjih izbruhih, sicer pa sem se trudila predvsem s tem, da ne bi izbruhnila še sama.

Na Liparskih otokih smo tudi zaključili naše taborjenje na Siciliji. Izkoristili smo dobro ladijsko povezavo in smo s super hitrim trajektom Scorpio iz Liparija odpluli direktno do Neaplja. S tem smo si prihranili kar nekaj časa in kilometrov, a vseeno je bila pred nami še dolga pot do Kranja. In ta čas smo porabili za pogovor in razmišljanje o čudoviti Siciliji.