Miha se spominja prijatelja s tesnobo v srcu. Pove, da je bil vesele narave, vedno pripravljen pomagati in poln načrtov, ki so se razblinili tistega usodnega dne …

»Prijatelj se je vračal iz službe. Z ženo in sinom so popoldan nameravali obiskat stara starša na kmetiji. Nič posebnega, dan kot vsi drugi. Ni bil raztresen in ne zamišljen. Zapeljal je v ulico, ko je pred avto stekel otrok. Pok – telo sta preplavila groza in zavedanje – ko je trčil v malo deklico, ga je sprva ohromil. Opotekel se je pred avtomobil in pokleknil k punčki. Ob trku je tako nesrečno padla, da si je močno poškodovala glavo. Kaj bi dal, da bi sam ležal na razbeljenem asfaltu, kaj bi dal, da bi bile vse le hude sanje,« se njegove izpovedi spominja Miha.

Reševalci so deklico odpeljali v bolnišnico. Udarec v glavo je bil usoden in po nekaj dneh je umrla.

»Tistega dne se je sesulo veliko življenj. Dekličini starši so izgubili ljubljenega otroka, žena in otrok pa sta izgubila očeta in moža, pa čeprav je ostal z njima. Bil je le fizično prisoten, saj tisto, kar je živel, ni bilo življenje.«

Nikoli ni pričakoval, da mu starši odpustijo. Kako le, ko pa si ni odpustil niti sam. Nastavljal je lice okolici in pogumno prenašal očitke in jezo.

»Dekličini starši so mu čez čas oprostili. On pa se z dejstvom, da je vzel življenje, ni mogel sprijazniti. Preganjalo ga je ves čas. Bile so noči, ko je prebedel celo noč in blodil naokoli. Zdravila, psihoterapija, pogovori, vse je bilo zaman. Občutek krivde, da zaradi njega otrok leži na pokopališču, namesto da bi se igral z vrstniki, je bil premočan in neizbrisen.«

Večno razmišljanje: ko bi šel malo prej ali kasneje iz službe, ko bi le peljal še malo počasneje ali pa hitreje in bi bil v tistem trenutku že mimo hiše, ko bi le izbral drugo pot ... S takšnimi mislimi se je mnogokrat obrnil na Miho, ki mu je vedno prisluhnil in stal ob strani.

»A prišel je dan, ko ni mogel več. Odločil se je zaključiti življenje in osvoboditi sebe, pa tudi svojce tega trpljenja. Kaj naj si mislim o tem, še danes ne vem. Če smo slutili? Ja in ne. Po eni strani ja, ker če si ga poznal, ti je bilo jasno, da tako ne bo šlo naprej. Po drugi strani pa si računal na to, da mu bosta žena in otrok v uteho,« z vzdihom zaključi prijatelj.

Se sploh zavedamo nevarnosti in posledic neprevidne vožnje na cesti? Se sploh zavedamo, kako majhni in nebogljeni smo v sorazmerju silovitega trčenja? Pomislite, kolikokrat ste izpostavili sebe in druge udeležence prometa, ko ste pogumno drveli po cesti, brskali po imeniku telefona, popili kozarček preveč ali bili preprosto neprevidni. Zagotovo je vsak od nas že preizkušal meje na cesti, toda žal se pot vseh nas ne konča vedno z vzornim bočnim parkiranjem. Nekateri bodo dan neprevidnosti podoživljali vse življenje in si želeli, da bi bil vse le hude sanje …

Povzročitelju nesreče s smrtnim izidom se življenje prav gotovo obrne na glavo. Vsi načrti, želje, upanje, vse kar ga je osrečevalo, vse česar se je veselil, ljubil, sanjal, vse v trenutku izgubi smisel. Nič več ni pomembno. Da bi le lahko zavrtel čas nazaj …

Zakonska in družinska terapevtka Sara Jerebic, se pri svojem delu srečuje tudi z povzročitelji prometnih nesreč. Prijazno nam je odgovorila na zastavljena vprašanja.

Se povzročitelji nesreče obrnejo k vam po pomoč ali se skušajo s stisko spopasti sami?
"Težave pogosto skušajo najprej rešiti sami. O nesreči se ne želijo pogovarjati, saj jim že samo razmišljanje povzroči grozne občutke, zato želijo dogodek pustiti za seboj oz. ga na nek način potlačijo. Našo pomoč poiščejo navadno kasneje, in sicer zaradi travmatičnih posledic, ki jih doživljajo, pa le-teh pogosto niti ne pripisujejo travmi – kar pa prometna nesreča vsekakor je."

Kako doživljajo dogodek? Kakšne so njihove misli, čustva?
Najmočneje čutijo krivdo – prvič zato, ker je oseba izgubila življenje, sami pa živijo dalje, drugič, ker so nesrečo sploh povzročili, ne glede na vzroke. Pogosto si želijo tudi sami umreti. Ob vsem tem doživljajo še sram in zaznamovanost s strani okolice. Ker so povzročitelji, sebe doživljajo kot slabe in neprimerne, hkrati pa jih je strah, da bi bližnji odkrili, kako nesposobne, nemočne in krive se počutijo, ter jih zaradi tega zavrgli, še posebej partner. Obenem pogosto tudi menijo, da si pozornosti in ljubezni niti ne zaslužijo.

Kako se jim je spremenilo življenje?
Kot posledica travme se pri mnogih pojavi postravmatska stresna motnja, ki se kaže v tem, da na nek način prično podoživljati nesrečo. Nekateri imajo ponavljajoče se nočne more, drugim se vsiljujejo določene podobe nesreče, spet tretji že samo ob zvoku reševalnega vozila prično doživljati neobvladljive telesne senzacije. Pogost spremljevalec so tudi razne zdravstvene težave. Nemalokrat se zgodi, da hočejo svojo stisko in bolečino omiliti z načinom da »zbežijo« v kemično ali nekemično odvisnost, katero spremlja tudi depresija. Ob vsem tem nezavedno sodeluje kemično-hormonski sisem v možganih, ki ustvarja občutek, da niso vredni, in to nevrednost potem pogosto »iščejo« v odnosih. Tako se jim zaradi slabih izkušenj strah pred prihodnostjo kopiči, breme pa postaja iz dneva v dan težje.

Kako nanje vplivajo okolica, družina, svojci umrlega?
Zaradi nerazrešenih občutij krivde, neprimernosti, sramu in nesposobnosti se dogaja, da postanejo dežurni krivci za vse – okolica usmeri prst vanje, kar pa še dodatno utrjujeje povzročiteljevo prepričanje v lastno nevrednost. Posledice nesreče pa čuti tudi vsa povzročiteljeva družina. Ker je povzročitelj preveč zaseden (nezavedno) s svojo stisko, se ne more v polnosti posvetiti otrokom, kateri prično sebe doživljati kot krive in neprimerne, pogosto pa jih je tudi sram. Ravno tako se tudi partner počuti zapostavljenega in jeznega, kar prične rahljati odnos.

Kaj jim svetujete oz. kako jim skušate pomagati?
Za predelavo travmatičnih posledic je potreben odnos, kjer posameznik lahko v varnem in zaupnem okolju počasi razgrajuje obrambne mehanizme, ozavesti in na novo prečuti potlačena čutenja. En sam pogovor ni dovolj, pač pa je potreben terapevtski proces, ki za vsakega posameznika terja svoj čas. V proces vedno skušamo pritegniti tudi partnerja. V kolikor lahko povzročitelj v njegovi prisotnosti pove o vsem, kar doživlja: spominih, nočnih morah, čutenjih sramu, neprimernosti in krivde, in ga le-ta ne obsoja, ga sočutno razume in mu nudi podporo, takrat je okrevanje bistveno lažje in hitrejše.

Preberite si še o tem, kako varni so otroci v avtosedežih!