Britta po končanem študiju prevajanja in tolmačenja angleškega, nemškega in slovenskega jezika prevaja in vzgaja.

Prvič ste zanosili, ko ste bili stari 33 let. Ali se vam danes ta starost zdi previsoka in bi se za nosečnost, če ne bi imeli tako zelo uspešne športne kariere, odločili prej?

Zame je bila to prava starost, kajti v življenju sem uresničila vse, kar sem si zastavila. Imela sem profesionalno športno kariero, doštudirala sem in potem je bil čas za otroka. Je pač tako naneslo, da sem bila že nad 30. Če boste vprašali kakšnega zdravnika, bo rekel, da je za prvega otroka to že pozno, ampak danes se vse več žensk kasneje odloča za otroka, in mislim, da je najbolj pomembno, da poslušaš sebe. Če imaš še neuresničene želje v življenju in če nisi pripravljen, da prevzameš odgovornost za otroka, potem še ni pravi čas in je bolje še malo počakati. Mislim, da pri 33. ni še nič izgubljenega. Ne bom svetovala puncam, naj imajo otroka pozno, ampak takrat, ko bodo pripravljene na to.

Kakšni so vaši spomini na trenutke, ko ste izvedeli, da ste noseči?

Moji spomini na trenutke, ko sem prvič izvedela, da sem noseča, pa tudi drugič, so prelepi. Če si želiš otroka, je čudovito, ko končno dobiš potrditev, da gre zares. Prvič kar nisem mogla verjeti, ko sem dobila izvid iz laboratorija, drugič sem bila tudi zelo vesela, ker sva si z Borutom želela bratca ali sestrico za Nikki. Obakrat sem bila doma. Prvič je bilo tako, da sem šla v laboratorij, in ker sem bila neučakana, sem rekla, naj mi pošljejo izvid po faksu. Spomnim se, ko je zazvonil telefon. Pritisnila sem na gumb in kar nisem mogla verjeti, da je na papirju pisalo, da je res. Drugič sem test nosečnosti opravila kar doma in ko sem zagledala tisto črtico, sem imela občutek, da se mi blede. Dvakrat sem se morala prepričati, da je rezultat res pozitiven.

S kakšnimi tegobami ste se srečevali v času prve in druge nosečnosti in kako ste se spopadali z njimi?

Moja prva nosečnost je bila kot iz učbenika - prekrasna in brez težav. Vem, da sem bila strašno lačna. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem se zbudila sredi noči in šla k hladilniku, kajti ko se plod razvija, raste, potrebuješ neverjetno veliko energije. Bila sem presenečena nad svojim apetitom, ampak vedela sem, da je to nekaj pozitivnega. Ko sem zanosila drugič, je bilo drugače. Že po petem, šestem tednu mi je bilo strašansko slabo, začela mi je smrdeti kava, moški parfumi in vodice za po britju. Tudi ko so bili ljudje obuti, sem vohala, če so komu smrdele noge. Prišlo je tako daleč, da sem šla do zdravnice, ki mi je predpisala bolniško.

Toda težave so se pojavljale še naprej in bilo je že na meji, da izgubim otroka. Ko je bilo vse to mimo, pa je začela hčerka bolehati in smo morali v bolnišnico, tako da sem bila drugo nosečnost ves čas obremenjena z drugimi stvarmi in sem malo manj uživala. Ampak kljub temu sem bila neizmerno vesela, sploh pa potem, ko smo izvedeli, da bo fantek. Takrat sem mislila, da bom proti koncu nosečnosti končno lahko uživala, pa nisem mogla, ker je bil plod zelo velik. Imela sem ogromen trebuh, pritiskalo mi je na pljuča, težko sem dihala. Če sem morala ven, sem se premikala kot želva. Smejala sem se sama sebi in že nestrpno čakala na porod.

Kako ste se soočali z mislijo, da je z vašim otrokom morda kaj narobe?

Šlo je za to, da na ultrazvoku nismo videli želodca. Rekla sem si, da se to meni ne more zgoditi in da bo z mojim otrokom zagotovo vse v redu. Ginekologinja mi je pred zadnjim pregledom svetovala, naj nekaj pojem in popijem. Vem, da sem si naredila strašansko sladek čaj, da bi otrok zaradi glukoze popil malo plodovnice. In res je v trenutku, ko mi je ginekologinja namestila sondo, mali popil plodovnico in obema se je odvalil kamen s srca.

Kakšni so vaši spomini na oba poroda?

Moji spomini na poroda so zelo lepi, oba sta potekala gladko, saj sem se že prej odločila za porod z epiduralno analgezijo v porodnišnici Postojna. Pri Nikki je porod, ker je bil prvi, trajal malo dlje, Max pa se je rodil zelo hitro. V svoji karieri sem pretrpela dosti bolečin in si nisem želela, da bi trpela tudi med porodom. Ko sem izvedela, da obstaja metoda za lajšanje bolečin med porodom, sem se takoj odločila zanjo, saj se mi zdi zelo dostojanstvena in elegantna, porod pa ohraniš v lepem spominu. Pri prvem porodu, ko so bolečine popustile, so kuhali kavico za moža, klepetali smo z babico, vsake toliko časa sem se morala malo obrniti in sem enostavno čakala, da se otrok rodi in to je bilo fantastično.

Vedno ste poudarjali, da veste, kaj hočete, in da znate postaviti prioritete v svojem življenju. Kako zelo so se le-te spremenile po rojstvu zdaj šestletne Nikki in skoraj dveletnega Maxa?

Ko si mlajši, si sam sebi najbolj pomemben - skrbiš zase, za svoje ugodje, za svojo zabavo, si bolj brezskrben. Ko dobiš otroka, se tvoje vrednote popolnoma spremenijo. Vidiš, da so stvari, zaradi katerih si se včasih razburjal, manj pomembne. Saj se razhudiš, potem pa dojameš, da so v življenju veliko pomembnejše stvari. Zase lahko tudi rečem, da, odkar imam otroka, vem, kaj je strah. Ne spomnim se, da bi me bilo v življenju kdaj strah, ampak ko imaš otroka, te neprestano skrbi, da se mu ne bi kaj zgodilo, da ne bi zbolel, gledaš poročila in vidiš, koliko otrok izgine, ali se jim kaj hudega zgodi. Strah je nekaj, kar spoznaš, ko dobiš otroka.

Zaposleni ste bili kot organizatorka prireditev v hotelu in kongresnem centru Mons. Kako ste se lotili usklajevanja delovnih in družinskih obveznosti?

Ko te vržejo v vodo, moraš plavati, moraš se znajti. Z Borutom sva bila sama in nisva mogla računati na pomoč družine. Ko sva dobila Nikki in sem videla, da ne bo šlo drugače, sem prevzela glavno skrb za otroka. Enako je tudi po rojstvu drugega otroka, saj večinoma sama skrbim za stike s šolo in vrtcem. Moram reči, da mi je v veselje, ko vem, kaj se z otrokoma dogaja in vidim, da jima je lepo. Občudujem matere samohranilke, ki so same za vse - hodijo v službo in skrbijo za otroka. In malo zavidam tistim, ki imajo pri roki obe babici, dedke, sestre in tete, ki jim lahko priskočijo na pomoč. Ampak če tega nimaš, se moraš znajti. Če se odločiš za starševstvo, moraš biti pripravljen prevzeti skrb zanj, v nasprotnem primeru je bolje ne imeti otroka.

Koliko časa preživite s hčerjo in sinom in kako ga zapolnite?

Zdaj, ko nimam toliko dela in bolj poredko prevajam, ju grem iskat že zgodaj. Max je z januarjem začel hoditi v vrtec in sem mu hotela malce olajšati ta prehod. Enako velja za Nikki; če naredi domačo nalogo in če se v šoli naigrajo s puncami, ji ustreza, da gre domov, kjer se igramo ali pa gleda risanko. Če je vreme lepo, gremo na sprehod ali na kakšno igrišče. Menim, da je to zelo pomembno, sploh pa v zimskem času, ko smo vsi zaprti med štirimi stenami.

Do sebe ste bili od nekdaj strogi in disciplinirani, zaradi česar ste tudi želi zavidljive uspehe v atletiki. Ali ste strogi tudi v vlogi mame?

Ko se primerjam z drugimi, imam občutek, da pri določenih stvareh zahtevam preveč, potem pa si rečem, da sem tudi sama tako odraščala. Mislim, da zaradi tega nisem slaba oseba. Tako kot vsi starši se trudim po svojih najboljših močeh. Vsi si želimo, da bi bilo našim otrokom kar se da lepo, da bi zrasli v samostojne, odgovorne osebnosti in s s tem je treba začeti že v zgodnjem otroštvu.

Neka disciplina mora biti, tudi spoštovanje do starejših, ampak ne gre toliko za disciplino kot za navade pri pospravljanju, redu. Nikki, ki je v prvem razredu, poskušam pripraviti do tega, da zvečer razmišlja o tem, kaj jo čaka naslednji dan in si pripravi stvari. Pri tem kar vztrajam, čeprav imam včasih občutek, da govorim steni, da nič ne zaleže. Drugi me tolažijo, da moramo prvošolcem dati še malo časa, da dozorijo, kljub temu pa bom vztrajala na tej poti in upam, da se bo v prihodnosti obrestovalo.

Kateri je vaš največji življenjski uspeh - eden izmed neverjetnih dosežkov v atletiki, ali dva zdrava otroka?

Moj največji življenjski uspeh je, da sem spoznala svojega moža, ker bi se brez njega moje življenje odvilo povsem drugače - ne bi bilo športnih uspehov, mogoče tudi ne bi študirala tako pozno in prav gotovo ne bi imela teh dveh čudovitih otrok, ki ju imam danes. To je dejansko moj največji življenjski uspeh, športni uspehi so pa nekaj drugega.

Bibaleze.si se zahvaljuje prijaznemu osebju Hotela Mons v Ljubljani, ki nam je omogočilo snemanje intervjuja.