Številni ga še vedno jemljejo kot samoumevnega, drugi pa odločitve o cepljenju ne želijo na slepo prepustiti državi oziroma zdravnikom.

Slednji so se leta 2000 zbrali v Društvu za svobodo odločanja – SVOOD. Kot pravi predsednik društva Primož Verbič, so se starši v njem združili zaradi pravnega interesa zastopanja otrok. Po zakonu imamo namreč vsi pravico do popolne informiranosti o vsakem medicinskem posegu, pravico do soglasja in pravico do odklonitve posega. Starši za svobodo odločanja se zavedajo dejstva, da predvsem oni prevzemajo odgovornost za zdravje in kakovost življenja svojih otrok.

Usodne posledice

Iz številnih virov in literature so namreč izvedeli, da ima cepljenje za otroke lahko hude ali celo usodne posledice. Zbrali so tudi vrsto pisnih pričevanj staršev iz vse Slovenije, katerih otroci so bili pred cepljenjem povsem zdravi, po njem pa so utrpeli hude poškodbe imunskega sistema in imajo vrsto drugih zdravstvenih težav. Kot pravijo v SVOOD, pa medtem večina naših zdravnikov zatrjuje, da je cepljenje popolnoma varno in učinkovito ter nas prepričuje, da je za zdravje vseh ljudi nujno.

Po besedah Primoža Verbiča stik z društvom vzpostavijo mladi starši, ki so se o cepljenju že pozanimali, ali pa tisti, katerih otroci so utrpeli posledice cepljenja. Lahko se želijo le izpovedati ali pa jih zanima, kaj lahko storijo, da bi preprečili nadaljnje cepljenje. Zgodi se tudi, da zaradi posledic cepljenja pri prvem otroku ne želijo cepiti drugega otroka. So pa tudi ljudje, ki jih tema zanima zgolj informativno, želijo več vedeti o vrstah cepiva in podobno. Pomoč pri SVOOD poiščejo tudi starši, ki otrok niso cepili in so zato v različnih pravnih postopkih zaradi tako imenovane kršitve zakona, ker so zavrnili obvezno cepljenje. Zato se vrtijo v krogu pravnih mlinov.

Ni dovolj informacij

Ni pošteno to, da starši v posvetovalnicah ne dobijo natančne predstave o cepivu, tako pozitivne kot negativne. Pri tem gre bolj za ustrahovanje pred nalezljivimi boleznimi. Če se starši cepljenju uprejo, jih čaka grožnja s kršitvijo zakona, pravi Verbič.

Glavni problem vidi v tem, da je cepljenje obvezno. Če je cepljenje obvezno, so na drugi strani tudi obvezniki, pravi, to so starši, ki zastopajo otroke, in pa zdravniki, ki jih cepijo. Kot primer navede otroke, ki so jih pred leti že tretji dan po rojstvu v porodnišnici neselektivno cepili proti tuberkulozi. Leta 2005 pa so to cepljenje ukinili, ker naj bi bil TBC v upadu, kar je čista laž, pravi predsednik SVOOD. V resnici je šlo za izredno škodljivo cepivo in Slovenija je bila ena zadnjih držav, ki ga je ukinila. Proti davici še vedno cepijo, pa se že od leta 1974 bolezen ni več pojavila.

Pomisleki strokovnjakov

Kadar zbolimo za določeno boleznijo, gre navadno za enega povzročitelja in imunski sistem se bori le z njim. Pri injiciranju cepiva neposredno v kri pa se vbrizga več povzročiteljev hkrati – tri, štiri celo šest. Pogosto se ravno zaradi tega podre imunski sistem.

Tudi nekateri zdravniki imajo pomisleke zaradi cepljenja, zatrdi Verbič, ampak na tem področju vlada nekakšno ustrahovanje. V društvu prejmejo tudi klice strokovnjakov, medicinskih sester, zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja. Tudi oni se znajdejo pred dilemo, kadar se morajo zaradi narave svojega dela cepiti.

Argumenti in paradoks

Uradni argument države, ki je obveznost cepljenja ohranila z odločbo, je bil, da ima javno dobro prednost pred odločanjem posameznika. Po Verbičevem mnenju bi morala biti družba tako tolerantna, demokratična in pravna, da bi spoštovala načela demokracije in pravico posameznika, da odloča o sebi.

Večina staršev, ki se strinjajo s cepljenjem, se boji, da bo prišlo do epidemij, če bo precepljenost otrok padla. Kot pravi Primož Verbič, gre za svojevrsten paradoks, saj ni jasno, zakaj se ti starši sploh bojijo epidemij, ko pa so njihovi otroci vendar zaščiteni.

Po drugi strani pa vsi pritiskajo na starše, ki se ne strinjajo z obveznim cepljenjem, češ da so slabi starši. Resnica je ravno nasprotna, meni Verbič, ti starši so najbolj odgovorni, ker se zavedajo možnih posledic. Skrbi jih za zdravje otrok. Množica pa jih obravnava kot problematične starše, zato so pod velikim pritiskom. Pritiski prihajajo z vseh strani, od prijateljev, znancev, zdravnikov ... Tega se zavedajo tudi v društvu.

Gluha ušesa?

Verbiču se zdi nenavadno, da imajo v društvu toliko informacij in pričevanj staršev o posledicah in reakcijah na cepljenje, zdravniki in inštituti jih pa nimajo. Pri njih teh primerov enostavno ni. Iz tega lahko sklepamo, da imajo kriterije, po katerih reakcije na cepivo ocenjujejo kot običajne in neobičajne. Ti kriteriji pa so očitno zelo visoki. Starši pogosto poročajo o tem, da pediatri sploh niso želeli slišati njihovih pripovedi o posledicah cepljenja, niti pri hujših reakcijah.

Včasih otroka zaradi prejšnjih reakcij na cepljenje cepijo pod nadzorom v bolnišnici, to pomeni v veliki pripravljenosti na morebitno hudo reakcijo. Starši pripovedujejo, da so jih z otrokom peljali v sobo za oživljanje, češ, če bo kaj narobe, so tu aparature. To je zločin nad otrokom, vedo, da bo nekaj narobe in to še kar naprej izvajajo!

Država priznava, da obstajajo smrtni primeri zaradi posledic cepljenja, zato je tudi uvedla odškodninsko odgovornost, vendar zgolj na pobudo SVOOD.

Svoje mnenje o tej temi lahko izrazite na forumu.