Erin je dokaz, da ni nepremostljivih ovir. Najmanjša nedonošenka v Sloveniji se je leta 2015 rodila v 23. tednu nosečnosti. Ob rojstvu je tehtala 370 gramov in merila 24 centimetrov.

Najlepši čas v letu je za celotno družino praznovanje rojstnega dne, ki ga Erin vsakič nestrpno pričakuje zaradi presenečenja in daril. Praznujeta skupaj s sestrico Martino, s katero sta rojeni v letnem razmiku treh tednov. "Ob rojstnodnevnem praznovanju nas oblijejo občutki tako sreče kot tudi vsi spomini na težke trenutke. Mislimo tudi na našega angelčka, ki pa praznuje nekje drugje, a se zagotovo tudi veseli z nami. Za njim ostaja praznina in velika bolečina. Spomini ostajajo, vedno boleči, vzamejo sapo in privabijo solze. A vemo, da smo v njegovem srcu in on v naših za vedno," je opisala mamica.

Erin je tudi velika sestrica in z mlajšo sestrico se naravnost obožujeta. Lepo se razumeta in se imata zelo radi, se pa tudi kdaj spreta. "Če se skupaj zaigrata, igra ne traja dolgo, saj se spreta za isto stvar in vsaka želi uveljavljati svoje ... Ampak to je prava sestrska ljubezen," se zaveda mamica. Najraje se igrata skrivalnice, se lovita, skupaj rišeta in barvata. Po očku Damjanu, ki je kuhar, pa sta podedovali veselje do kuhe. "Vedno bolj ju zanima kuhanje, peka piškotov in palačink. Takoj sta zraven, ko se v kuhinji kaj "packa". Takrat pridejo na plano očkovi geni," je razložila mamica.

Na dnu članka si oglejte fotogalerijo male Erin z družino!

Erin danes nima več  zdravstvenih težav. Specialistične preglede preventivno obiskuje enkrat letno. Še vedno je sicer viden rahel zaostanek za vrstniki, ampak čedalje manj, pojasni mamica. "Ogromno je napredovala pri motoriki, besednem zakladu in samostojnosti, na kar smo zelo veseli in ponosni. Zahvala gre tudi vrtcu, kjer ima stik z ostalimi otroki, kar jo motivira, saj jih želi dohiteti. Vzgojiteljici ji dodatno pomagata, poznata njeno zgodbo in njen razvoj, kar je zelo pomembno. Ključna je tudi vloga specialnega pedagoga, ki jo dodatno motivira, spodbuja in poučuje," je poudarila.

"Da lahko vsako leto sploh praznujemo Eriin rojstni dan, se veselimo, smo srečni in opazujemo napredke, gredo zahvale naši Enoti za intenzivno terapijo in nego novorojencev (EINT) ljubljanske porodnišnice. Zahvale gredo sončnemu osebju, ki niso samo zdravniki, pediatri, medicinske sestre, babice ... So Ljudje z veliko začetnico, ki se iz dneva v dan trudijo in skrbijo za naše male velike bojevnike. Sočustvujejo z nami, so psihologi, prijatelji, podporniki in še veliko več. So del naše zgodbe, našega življenja. Hvala vam za vse obrisane solze, za vse podarjene objeme ... Hvala, ker ste bili luč sredi teme, in hvala predvsem, ker ste bili kot mamice naši Erin. Hvala," sta zapisala mamica Aleksandra in očka Damjan.

Mali borci bijejo boj ... na EINT

Erin je bila ena od otročkov, za katere so po rojstvu skrbeli na Enoti za intenzivno terapijo in nego novorojencev (EINT) v ljubljanski porodnišnici. Vsako leto sprejmejo več kot 600 otročkov, nedonošenčkov in dojenčkov s hujšimi zdravstvenimi težavami. Vsak bije svojo bitko, skupaj z mamico, očkom, medicinskimi sestrami, zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem. Vsak ima edinstveno zgodbo, nepozabne spomine in vtise, o čemer pričajo tudi zapisi v "drobcenih nogavičkah za dlan velike malčke", ki pozdravijo ob prihodu na EINT. "Ko bom zrasel, bom junak", "Iz majhnega zraste veliko", "Najmanjše nogice pustijo v naših srcih največji odtis", "Borci ste! Vi se ne vdate in ljubite življenje! Moja borka Neža vam pošilja poljubčke in pozdravčke", "Vse velike avanture se začnejo z majhnimi koraki. Le pogumno naprej", "Borite se z nedonošenčki, tudi za trenutek ne izgubite upanja", "Vi ste angeli!", "Mali borci + neutrudno osebje = zmagovita kombinacija".

"Angeli? To ne, neutrudni pa smo," v en glas povesta dr. Lilijana Kornhauser Cerar, pediatrinja in vodja EINT, in diplomirana medicinska sestra Mimi Korelc. "Večina staršev se naveže na nas, ker skrbimo za njihove otroke in mamam nudimo psihološko podporo, jih tolažimo, jim povemo, da je otroček danes boljše, jim damo odtis stopalca. To staršem ogromno pomeni in so zelo hvaležni. Marsikatera mamica morda sploh ne bi imela otrok, če ne bi zanosila po zdravljenju neplodnosti – in tukaj zdravimo njenega dojenčka. Zato nas verjetno ohranijo v tako lepem spominu," meni Mimi Korelc.

Boj – zaradi nezrelosti organov

Približno 1400 nedonošenčkov na leto se rodi v Sloveniji. Večina najmanjših na svet priveka v Ljubljani in med njimi jih je lani skoraj 180 tehtalo manj kot kilogram in pol. Sicer so na EINT lani zdravili 577 otrok, med njimi je bila večina rojenih prezgodaj v njihovi porodnišnici. Obenem so sprejeli še 63 otrok, ki so bili rojeni v drugih porodnišnicah, a so po rojstvu potrebovali predvsem dihalno podporo. "Glavni razlog za sprejem na EINT je prezgodnje rojstvo, veliko pa je tudi otrok s težavami v prilagoditvi na samostojno življenje in s prirojenimi napakami, ki potrebujejo bodisi zdravljenje bodisi samo preiskave za opredelitev težav," je pojasnila dr. Lilijana Kornhauser Cerar.

Najpogostejše zdravstvene težave pri nedonošenčkih so posledica nezrelosti vseh organov. Najbolj opazna je nezrelost dihal, zlasti pljuč, ki se kaže z dihalno stisko. Takšnim otrokom pomagajo z dodajanjem kisika, tudi pod nadtlakom – preko posebne maske ali nosnih nastavkov – cevk. Ob težki dihalni stiski vstavijo v sapnik cevko, preko katere otroček diha ob pomoči aparata, respiratorja, lahko dobijo tudi drago zdravilo – nadomestni surfaktant, ki naredi njihova pljuča bolj podajna, "mehkejša". Nedonošenčki imajo pogosto odprt Botallov vod, ki pomeni še odprto povezavo med velikima žilama, ki vodita kri iz srca v pljuč oziroma po telesu. Ta se pri donošenih novorojenčkih po rojstvu hitro zapre, pri nedonošenih pa ostaja odprt in povzroči, da kri prekomerno teče preko pljuč in jih "zaliva", telo pa zato dobi premalo krvi. Zato včasih nedonošenčki potrebujejo zdravila, s katerimi se vod stisne ali zapre, pa tudi zdravila za podporo srčka in za dvig prenizkega krvnega pritiska. Nezrela so tudi njihova prebavila, zato jih je treba hraniti v žilo. Sesati še ne zmorejo, ne znajo in dobivajo hrano po cevčici v želodček. Nezrela so ledvička, zato na začetku lahko slabo lulajo in otečejo. Njihova koža je zelo ranljiva, preko nje lahko v telo vstopajo tudi nevarne bakterije: zato morajo medicinske sestre še posebej poskrbeti za pravilno nego in čiščenje, da ne pride do ranic.

Boj – s strahovi, z občutki krivde

Imajo tudi diplomirano fizioterapevtko, "zelo si pa želimo, da bi imeli tudi lastno psihologinjo, saj je trenutno docent dr. Vislava Globevnik Velikonja edina za celotno Ginekološko kliniko". Potrebovali bi jo tako za pomoč staršem kot tudi zdravstvenemu osebju, ki je pogosto v stiski, zlasti ko zdravljenje ne gre po pričakovanjih. Odzivi staršev po prezgodnjem rojstvu otročka so tudi tako različni kot so različni starši. "Prezgodnje rojstvo je 'sesutje' načrtov, življenje se celotni družini postavi 'na glavo', pojavijo se strahovi, kaj bo z otrokom, občutki krivde ... Včasih je težko prepoznati stisko, saj se mame na prezgodnje rojstvo odzovejo različno – ene se popolnoma umaknejo, kar nas najbolj skrbi, zato jim medicinsko osebje skuša čim prej pomagati, da se odprejo. Druge mamice pokažejo čustva, jokajo, pokažejo obup in žalost. Tretja je skupina mamic in tudi očkov, ki stisko izrazijo z jezo, agresivnostjo. Pri takem odzivu se je treba zavedati, da je to le eden od načinov izražanja stiske in ne smemo odgovoriti na enak način," je opozorila dr. Lilijana Kornhauser Cerar.

Boj – črpanje mleka in hranjenje

In kako poteka dan na EINT? Medicinske sestre okoli 7. ure začnejo jutranjo nego. "Umijemo nedonošenčka, očistimo njegovo okolico, inkubator. Nato otročka stehtamo in izmerimo vitalne funkcije," je povedala Mimi Korelc. Nega traja do približno 9. ure, sledi hranjenje. Nedonošenčke hranijo na tri ure, torej osemkrat na dan, vmes jih tudi po večkrat previjejo. Od 9. do 12. ure (včasih pa tudi dlje) poteka vizita, po navodilih pediatrov odvzamejo kri za preiskave, sodelujejo pri slikanju z rentgenom, pripravijo in dajejo predpisana zdravila. Vmes sodelujejo s starši. "Z njimi se veliko pogovarjamo o stanju njihovih otrok. Velikokrat jih je treba tolažiti, jim nuditi psihično oporo, jih spodbujati k pozitivnim mislim ..." Že dopoldne, praviloma pa je vsako popoldne od 16. do 18. ure namenjeno kengurujčkanju. "Takrat damo otročka mamici (ali očku) na kožo prsi, kjer se 'crkljata' vsaj uro in pol," je razložila Mimi Korelc.

Poseben izziv je hranjenje, pri čemer si vsi prizadevajo, da bi otročke hranili z maminim mlekom. "Na začetku mame nekaj dni nimajo mleka v izobilju, saj ni prvega podoja v porodni sobi (ki je največji dražljaj za vzpostavitev tvorbe mleka). Zaradi prezgodnjega poroda je spremenjeno tudi izločanje drugih hormonov, ki sodelujejo pri nastajanju mleka. Včasih matere zaradi težkega poroda nekaj dni ne morejo na obisk in svojega otročka ne vidijo. Kadar ni materinega mleka, novorojenčka hranimo z nadomestkom materinega mleka. Obenem mamice spodbujamo k črpanju mleka, saj dojenje tako majhnih otrok še ni možno – in nato z njihovim mlekom hranimo njihovega nedonošenčka," je razložila Mimi Korelc.

Večina mamic je ves čas zdravljenja v porodnišnici, na oddelkih za otročnice, imajo pa tudi ločen "apartma" za osem mamic, ki je bil opremljen s pomočjo donatorjev. Nekatere prehodno odidejo domov, zlasti če imajo doma majhne otroke. A dnevno prihajajo na obiske, tudi iz oddaljenih krajev Slovenije in prinašajo svoje mleko. "Dokler so otročki na EINT, so večinoma premalo zreli in preslabotni, da bi jih mamice dojile, spodbujamo pa črpanje mleka in ohranjanje laktacije," je opozorila Mimi Korelc. Večina mamic, ki jim je uspelo ohraniti mleko do odhoda domov, doma polno doji svoje nedonošenčke. "Tem mamam je treba izreči pohvalo, saj si morajo včasih celo več mesecev črpati mleko, kar je izredno naporno in stresno. Še posebej, ker se jih večina boji za zdravje in včasih tudi življenje svojega otročka, stiska pa močno zmanjša nastajanje mleka," je še poudarila.

Boj – tudi še doma

Na EINT so nekateri nedonošenčki po dva, tri mesece, najmanjši lahko tudi več kot pol leta. Pogoj za odhod domov je, da otrok sam vzdržuje telesno temperaturo, da dobro sesa mleko oziroma da zna piti po steklenički, da pridobiva težo ter da ga mamica zna samostojno oskrbeti in se bo z njim tudi doma počutila varno. "Zato je zelo pomembno, da je mamica že v porodnišnici čim več z otrokom, da ga pozna, da je vsaj nekaj dni pred odpustom skupaj z njim 24 ur dnevno brez zunanje pomoči. Tako sobivanje doma steče brez večjega stresa in težav," je pojasnila dr. Lilijana Kornhauser Cerar.

Na dnu članka si oglejte fotogalerijo EINT!

"Čas odhoda domov je pogojen predvsem s tem, koliko prezgodaj je bil nedonošenček rojen. Bolj kot je rojen zgodaj, dlje časa ostane na EINT. Večina jih gre domov blizu 35. tedna 'gestacije', kar pomeni okrog pet tednov pred pričakovanim dnem poroda; zato praznujejo 'nulti' rojstni dan že doma," je povedala dr. Lilijana Kornhauser Cerar. "Najmanjši, rojeni 16, 17 tednov prezgodaj, tako kot je bila Erin, imajo večinoma več zdravstvenih težav zaradi nezrelosti. Zato odhajajo domov lahko šele v starosti enega ali celo več mesecev korigirane starosti, torej več tednov po predvidenem roku za rojstvo. Obenem potrebujejo ti otroci lahko še aparate za pomoč pri vzdrževanju dihanja, vsaj dodaten kisik," je dodala.

Pediatra, ki naj bi kasneje bdel nad rastjo in razvojem takega otroka, praviloma obvestijo še pred odpustom. Izbrani pediatri zato večinoma dobro poznajo otročka že ob prvem obisku, kar je od dva do tri tedne po odpustu, nekateri gredo preverit stanje svojega varovanca celo na dom. "Najbolj nezreli nedonošenčki so seveda 'posebni' otroci in potrebujejo poostren nadzor, da pediatri zgodaj prepoznajo morebitne težave, ob njih pravočasno in pravilno ukrepajo ter jih po potrebi usmerijo k določenim specialistom, zlasti k razvojnim pediatrom, nevrofizioterapevtom. Seveda jih pošljejo tudi k drugim specialistom, zlasti če se pokažejo težave pri pridobivanju teže, hranjenju, v rasti. Skrb zanje je po odpustu neprimerljivo večja kot pri donošenih otrocih," je pojasnila dr. Lilijana Kornhauser Cerar. "Kar se tiče cepljenj, pa se nedonošenčki ne razlikujejo od donošenih otrok glede priporočene starosti ob prvem cepljenju, morebitnih stranskih učinkov ali v imunskem odzivu. Ker jih nalezljive bolezni še bistveno bolj ogrožajo kot donošene, je naš nasvet, da naj bi bili cepljeni čim prej, že tri mesece po rojstvu," je še poudarila.

Mali borci so veliko močnejši, kot so morda sprva videti

Priznam, ob prihodu na EINT me je močno stiskalo pri srcu. Kot mamico treh me zelo – največkrat do solz – ganejo zgodbe o dojenčkih, otročkih, mamicah, očkih, družinah in skrbelo me je, da me bodo ob pogledu na male borce premagala čustva. Drži, oči so se mi orosile, ko sem jih videla. V inkubatorjih ... tako drobcene, nebogljene ... Vsaj tako so sprva videti ... A kmalu sem spoznala, da videz vara, veliko močnejši so, kot se morda zdi na prvi pogled. Vsako sekundo, minuto, uro, vsak dan premagujejo življenjske ovire, ki so bile večini od nas prihranjene. Ki jih morda mi niti ne bi zmogli. In vzdušje na EINT – čuti se srčnost, ljubezen, veselje, skrb, srečo.

Starši Erin, ki je bila nekoč tako drobcena, da se je izgubila v dlani, sporočajo vsem mamicam in očkom, ki se danes soočajo s predčasnim porodom in bojem za preživetje svojega otročka: "Borite se skupaj z njimi. Če se borijo oni, zakaj se ne bi vi? Imajo moč, ki jo dobijo samo z vašo ljubeznijo in pozitivno energijo." Na EINT so se v času našega obiska pripravljali na sprejem še enega "za dlan velikega" fantka, ki se bo boril skupaj s starši. Močno, močno stiskamo pesti, da bi imela tudi njegova zgodba lep konec. Pa srečno vsem otročkom in staršem ... Naj iz majhnega zraste veliko!