Nova študija, ki so jo izvedli na madžarski Akademiji znanosti v Budimpešti, je pokazala, da ritem zaznajo že novorojenčki ter da jim njihovi možgani pošljejo sporočilo o napaki, če je ritem prekinjen. Znanstveniki so dokazali, da takoj po rojstvu prepoznavamo svet okoli sebe, vendar pa ne tako dobro kot kasneje.

Rojeni za rock

Pod vodstvom Istvana Winklerja so raziskovalci nadzirali možganske valove 14 dojenčkov, ki so poslušali različice rockovskega ritma. Opazili so, da lahko že dva dni stari dojenčki zaznajo višino glasbe in takoj vedo, ali ton pada ali raste. Vendar pa dojenčki žal še ne znajo zaplesati, da bi nam pokazali, kako glasbo dojemajo. Če vse ne gre po pričakovanjih, se odzovejo njihovi možgani.

Ob poslušanju rock glasbe tako možgani dojenčkom sporočajo, kaj je to in kako bi moralo potekati. Ko so raziskovalci utišali nepomembne dele melodije, se možgani dojenčkov niso odzvali. Ko pa so utišali pomembne dele, ki narekujejo ritem, so možgani dojenčku takoj poslali signal, da je nekaj narobe.

Podobno pri odraslih

Ob poslušanju glasbe tako pri dojenčkih kot odraslih možgani pričakujejo nek ritem in če ne sledi tisto, kar bi moralo, nas na to opozorijo. Slušni sistem deluje enako pri odraslih – odzovemo se na napake, na prekinitev ritma. Glasba, še posebej rockerski ritmi, je najzgodnejša oblika povezovanja med starši in dojenčkom – razumemo jo vsi, je univerzalna.

Govor se razvije šele kasneje, tudi zato, ker govoru odraslih običajno primanjkuje spevnost glasbe. Zato mu tudi dojenčki ne sledijo tako radi. Ko pa se sami pogovarjamo z dojenčkom, običajno govorimo bolj melodično, kar dojenček lažje razume – tako mu sporočamo svoja čustva. Že prej so ugotovili, da lahko dojenček loči med žalostnim ter veselim ritmom in lahko iz našega glasu razbere, kako se počutimo – občuti našo jezo, strah in veselje.

Brez ritma ga plaši

Glasba je nekaj, kar je dojenčkom običajno všeč, obstajajo pa tudi zvoki brez posebnega ritma, ki jih lahko prestrašijo. Odrasli se običajno sploh ne oziramo na zvok letala, ki leti nad nami, ali tovornjaka, ki zapelje v luknjo na cesti. Dojenčku pa so ti zvoki tuji in se lahko nanje odzove na nepričakovan način. V najslabšem primeru lahko začne jokati.

Vendar otroku lahko pomagamo, da se ne bo ustrašil vsakič, ko sliši nekaj novega. Dvignimo ga in mu povejmo, da je bil zvok res glasen, vendar ni nevaren. Povejmo mu, kaj proizvaja take zvoke in mu kasneje pokažimo sliko tega. Če opazimo, da je dojenček zelo občutljiv na zvoke, ga nanje počasi privajajmo.

Brez skrbi, do drugega rojstnega dne bo verjetno imel otrok z različnimi zvoki, ritmičnimi in brez ritma, že dovolj izkušenj, da se bo nanje odzval povsem mirno, tudi če bodo glasni. Vendar pa vam ne moremo obljubiti, da ga določeni zvoki, kot na primer preglasen in nenavaden smeh, vseeno ne bodo spravljali ob živce.