Zmešnjava v telesu

Prva terapija je bila testna in naj bi pokazala odziv jajčnikov. Imela sem srečo saj so se jajčniki odzvali, le nekoliko kasneje kot je bilo pričakovati, pripoveduje 35-letna Tanja. Tudi naslednje terapije so potekale podobno, le da je bil odzivni čas krajši. S partnerjem sva vsak mesec nestrpno čakala, kaj se bo zgodilo - bom zanosila, ali ne? Pri vsaki mestruaciji naju je prežemalo globoko razočaranje.

Tretji poizkus pa je bil uspešen. Hormonske injekcije, ultrazvoki, magična meja velikosti foliklov, stop injekcija, ovulacija in “posteljne aktivnosti”…. Zatem pa čakanje dolgih sedemnajst dni do testa nosečnosti. Po pozitivnem sem se vsa vzhičena naročila za pregled pri ginekologinji. Prišel je zelo hitro. Ultrazvok je pokazal le eno pikico, pa tudi utrip še ni bil viden. Zato me je ponovno naročila čez teden dni.

Peterčki

Ginekologinja je na pregledu znova potrdila nosečnost, nato pa je za nekaj dolgih trenutkov obmolknila in nagubala čelo. Mislim, da je rekla: »Ni samo eden!« »Kako?! Sta dva?« »Ne, trije!« Šok.

»Počakajte, tukaj vidim še dve vrečki, a zaenkrat še ni utripa!« Peterčki??? Seveda me je urgentno napotila v porodnišnico, da s pomočjo njihovega ultrazvoka potrdijo domnevo. Po dolgih urah čakanja sem končno prišla na vrsto. K sreči je ultrazvok pokazal le tri zarodke in dve prazni vrečki. Trojčki, torej. Pojasnili so mi, da zaradi moje varnosti, pa tudi zaradi varnosti ostalih dveh plodov obstaja možnost odstranitve enega ploda. Priporočili so mi torej odstranitev enega zarodka, saj so drugače večplodne nosečnosti zelo rizične.

Redukcijo izvajajo po merjenju nuhalne svetline v trinajstem tednu nosečnosti. Do takrat je bilo še daleč in s partnerjem sva imela dovolj časa, da sva pretehtala možnosti. Zaradi mojega zdravstvenega stanja sva se končno odločila za redukcijo. Nuhalna svetlina je sicer pokazala, da so vsi trije zarodki v redu. A ker sva se s partnerjem že odločila, se je dr. Stanko Pušenjak odločil za redukcijo tistega zarodka, ki bi ob posegu najmanj ogrozil druga dva.

Ko se zaveš, da ti bodo odstranili bitje, ki raste v tebi

Redukcija poteka podobno kot amniocenteza, to je diagnostična metoda, s katero testirajo morebitne bolezni plodu. Zarodku z dolgo iglo vbrizgajo spojino, ki ustavi srce. Postopek je boleč in neprijeten. Ker se je plod izmikal, je moral zdravnik postopek ponoviti kar trikrat. Na srečo je bil monitor obrnjen stran od mene, ob meni pa prijazna ter razumevajoča medicinska sestra. Pričakovanih krvavitev ni bilo, z ostalima dvema zarodkoma je bilo vse v redu in tudi jaz sem se počutila odlično. Slabo vest sem premagala in se veselila dvojne sreče. V petem mesecu sva izvedela, da pričakujeva par, fantka in punčko. Več, kot sva kadarkoli upala! Ginekologinja me je napotila na bolniški dopust. Nosečnost je potekala brez posebnosti in počutila sem se odlično.

Sedmi mesec nočna mora

V sedmem mesecu je moja ginekologinja pri pregledu z ultrazvokom posumila na zastoj rasti enega otročka. Spet me je napotila v porodnišnico. Čez štirinajst dni je dr. Vasilij Cerar potrdil zastoj rasti fantka. Poslal me je domov, spakirala sem stvari in že naslednji dan navsezgodaj zjutraj so me sprejeli na oddelek. Ker je bil ravno petek, so me čez vikend opazovali in dvakrat dnevno merili EKG obeh otrok. Le-ta je bil sicer v redu, vendar so se vseeno odločili za porod s carskim rezom. Rodila sem tik pred osmim mesecem, vendar smo poseg vsi trije odlično prestali.

Otroka sta imela nizko porodno težo, fantek le kilogram, punčka pol kilograma več, vendar sta bila zdrava, kar je bilo najbolj pomembno. Naslednji dan sem ju končno spoznala! Moja mala ptička v toplih posteljicah. Moram pohvaliti intenzivni oddelek porodnišnice in njegovo zdravstveno osebje. Tam sta bila otroka res v dobrih rokah in tudi odnos do nas, staršev je pohvale in zaupanja vreden. Otročka sta hitro napredovala in mesec po sprejemu v porodnišnico smo lahko šli domov.

Kaj pa, ko je konec upanja? Preberite si žalostno resnično zgodbo.