Spominjam se, kako sem bila v gimnaziji prepričana, da ne bom imela otrok. Potem sem spoznala njega, za katerega še danes po 21 letih skupnega življenja vem, da je ljubezen mojega življenja. Po letih ljubečega partnerstva in uživanja v dvoje je nastopil čas za družino.

Sprva sva nekako mislila, da bova imela dva otroka. Vmes sva si premislila in v manj kot petih letih sem rodila tri čudovite. Najstarejši Matevž jih šteje 10, srednji Matic osem in najmlajša Mija pet. "Pogumna si," je bilo slišati.

Da, vem. Življenje s tremi otroki je milo rečeno pestro. Če kaj, nismo tihi. Pogosto se mi zdi, da vedno nekdo joče ali kriči. Pri naši hiši je živahno, v petih minutah se lahko zvrsti vse - smeh, šepetanje, kričanje in jok, pa objemi in poljubi, ki se prelevijo v loputanje z vrati in trmasto cepetanje. Cela paleta čustev v nekaj minutah.

Nikoli nismo sami. Narazen smo med službo, šolo in vrtcem, sicer pa smo vedno skupaj. Največkrat srečni, včasih tudi naveličani in imamo drug drugega dovolj. Zavedamo pa se, da smo obsojeni biti stalno skupaj.

Spanje, intima v kopalnici in umirjen obrok so zame spomini iz preteklosti. Posebne podvige predstavljajo odhodi od doma, pakiranja pred dopustom, skupna kosila, nakupovanje v trgovini. Z enim bi šla lahko na konec sveta, s tremi je dinamika drugačna. Trije se ponavadi glasno sprejo na blagajni, v zapovedano tihi knjižnici ali - zdaj na mojo veliko žalost že rutinsko - pred večernim odhodom v posteljo.

Čeprav so iz "istega gnezda", so si različni. Matevž je pri 10 letih že zrel. Velikokrat nastopi kot jaz, pomaga, umirja, tolaži. Pohvalim ga, da je "odrasel otrok". Matic je "živo srebro" - skače, brca, spotika, izziva. Povsod ga je polno in dostikrat "popestri" preredke trenutke umirjenosti, ko kaj ušpiči iz čistega dolgčasa. Je naš Pavliha, ki nas nasmeji in pogosto ujezi. Miji se medtem pozna, da ima dva sorojenca. Kakor "spužva" od bratcev vpija vse - dobro in še bolj z veliko vnemo malo manj dobro. Za svoja leta zna veliko in večkrat ji povem, kako zelo je sposobna in pametna.

Za vse sem izjemno hvaležna, ker so. Zame so najlepši. Najraje jih imam na svetu in presrečna sem, da sem lahko njihova mamica. Občutkov se ne da opisati, so neprecenljivi in jih ne zamenjam za nič. Čeprav se morda komu zdi, da so trije otroci "preveč". Kajti, marsikdo se je obregnil ob številčnost naše družine. Eni so bili navdušeni, drugi malo manj.

Ko sem rodila prvega, so me spraševali in priganjali, kdaj bo drugi. Zatem so po rojstvu Matica ocenili, da imava zdaj verjetno dovolj. Ko sem bila vsa vesela tretjič v pričakovanju, jih je med drugim zanimalo, ali je bila nosečnost načrtovana. Zelo je bilo priljubljeno verjetno dokaj klasično vprašanje "Aha, bosta delala otroke, dokler ne dobita punčke?", ko sem obelodanila, da po dveh fantkih pričakujem tretjega otroka. (Če bi imela prej dve punčki, bi me spraševali, ali si želim fantka).

Nekoč me je znanec celo vprašal, ali imajo vsi trije istega očeta. Čeprav pravijo, da ni neumnih vprašanj, bi tovrstno prav lahko predstavljalo izjemo od pravila. Prvič - kdo je oče, je stvar mamice in očka. Drugič - kdo je oče, je stvar mamice in očka. Tretjič in tudi zadnjič - kdo je oče, je stvar mamice in očka.

Za konec naj odgovorim še na eno vprašanje, in sicer, če sva "končala". Da, tri je za naju idealna številka in verjetno bova pri njej ostala. Vem, da nekateri prikimavajo, za druge je prevelika, za tretje premajhna. V resnici je popolna družina v očeh posameznika. Je z enim, dvema, tremi otroki ... Vse družine so popolne, pa naj štejejo tri, pet, 10, 11, 12 članov. Samo, da so prisotni ljubezen, otroški smeh, veselje, sreča, ki jih vsaj občasno pospremi kakšna cela prespana noč.