Starši želimo le najboljše za svoje otroke in se tudi trudimo po najboljših močeh. Med drugim stremimo, da bi imeli prijatelje, da bi bili srečni, da bi uživali v življenju, da bi uspeli uresničiti svoje želje, sanje in cilje ... Da bi ves svet nosili na dlani. In tako kot se starši deklic soočamo z določenimi izzivi, se tudi ob vzgoji sina pogosteje pojavljajo različna vprašanja, ki se pri hčerkah morda redkeje. Eno med njimi je zagotovo, denimo, kako fantku omogočiti odrasti v moškega, da bo sprejemal in prepoznal svoja čustva ter jih znal tudi izraziti na primeren način.

Čeprav dandanes v manjši meri kot v preteklosti, pa vseeno fantki kdaj pa kdaj zaslišijo besede, kot so denimo "ne jokaj, saj nisi punčka", "bodi močan, jok je znak šibkosti", "fantje ne jokajo", "cmera", "jokica" ... Na videz nedolžna sporočila, ki jih izrekajo babice, dedki, naključni opazovalci in tudi nekateri starši, imajo lahko velik vpliv. Stari pregovor priča, da so "besede močnejše kot meč" in nenamerno škodljiva sporočila, ki so verjetno izrečena v dobri veri, imajo lahko negativen učinek za vse življenje. 

"Nisem zagovornica deljenja na fantke in punčke, ko gre za čustva, in tako kot deklice imajo tudi dečki v sebi celo paleto čustev. Če otrok začuti žalost, jo izjoka, kar velja za oba spola," je poudarila Kristina Dia, mentorica za razvijanje pozitivne samopodobe otrok in za pomoč staršem pri grajenju povezovalnega odnosa z otroki ter avtorica knjige Medvedek Mavri za grajenje pozitivne samopodobe, skozi katero otrok pride s pravljicami v stik s svojimi čustvi. "Ko starši ne dovolijo dečkom izraziti pristnih čustev, ima otrok težave s samopodobo in se čustva navadi potlačiti zavoljo sprejetosti. To lahko pozneje vodi do različnih tegob, kot so nizka samozavest, hiperaktivnost ali celo depresija," je opozorila.

Ideja, da bi morali biti moški trdni, močni, in da ne bi smeli navzven izražati čustev, je preživeta. Še več – čustva je nevarno tlačiti in zadrževati v sebi, saj vse skupaj lahko vodi v čustveno in duševno stisko, pri čemer niti ni pomembno, ali gre za žensko ali moškega oziroma za punčko ali fantka. In pomembna vloga staršev je med drugim tudi otroka naučiti čustvovati. Ampak, kako? Kristina Dia svetuje, naj ga vprašamo, kaj ga je čez dan ujezilo, razžalostilo ali razveselilo. "Tako mu kažemo, da njegov čustveni svet šteje, in otrok nam začne bolj zaupati. Ko vidi, da ga sprejemamo takšnega, kot je, gradi pozitivno samopodobo, ki ga ščiti pred mnenji drugih. Sčasoma svojih čustev ne potlači, temveč jih pristno izrazi, s čimer krepi čustveni imunski sistem, ki je podlaga za dober imunski sistem. Vsako neizraženo čustvo namreč ostane v telesu in se pozneje kaže v obliki duševnega in fizičnega neravnovesja," je izpostavila.

Izražanje, priznavanje in govorjenje o čustvih je torej izjemno pomembno in ključno za vsesplošno počutje. Starši imamo pomembno nalogo pomagati in dopustiti sinovom (in seveda tudi hčerkam), da se bodo naučili na zdrav način izražati čustva. Posledice omejitev pri izražanju čustev namreč nosimo s seboj vse življenje. "Fantje, ki jim v otroštvu ni bilo dovoljeno izražati čustev, imajo v odrasli dobi pogosteje težave v odnosih z ljudmi. Lahko se jim pojavljajo izbruhi jeze, anksioznost, nemotiviranost ali depresivnost, o kateri le redki spregovorijo," je opozorila mentorica za grajenje pozitivne samopodobe.

Zato je zdravo čustvovanje izjemnega pomena. "Starši so otrokovi prvi influencerji in na otroka močno vplivajo s svojim zgledom. Če z otrokom odprto skomunicirajo svoja čustva in ga spodbudijo, naj pove, kako se v določenih situacijah čez dan počuti, je to velik korak k spodbujanju otroka, da sprejema svoja čustva," je poudarila. Pristop je odvisen tudi od starosti in zrelosti otroka. Majhni otroci čustev še niso sposobni ubesediti, zato jim starši lahko predstavijo tehnike, kako se z njimi soočiti na pozitiven način. "Jezo na primer predihati ali boksati v blazino in pozneje, ko čustvo izzveni, mirno povedati, kaj ga je ujezilo. Ko je otrok žalosten, lahko riše ali barva in z barvami čustva spravi na papir. Ko je prestrašen, pa se s starši pogovorijo, česa ga je strah," je opisala.

Veliko šteje pogovor, pomembno pa je tudi, da starši otroka sprejemajo "v vseh odtenkih. Otroku lahko omogočijo lepo popotnico za srečno prihodnost, če ga sprejemajo ne glede na čustva, ki jih doživlja." Ljudje smo čustvena bitja in paleta čustev, ki jih doživljamo, je neskončna. Kot starši moramo dopustiti in omogočiti našim otrokom, da jih izrazijo, pa najsibodo hčerke ali sinovi. Samo tako bodo lahko kot čustveno zreli odrasli živeli polno življenje in bili samozadostni, samozavestni, zadovoljni in srečni. To pa je največ, kar lahko omogočimo otroku, kajne?