Verjetno se veliko staršev sprašuje, kako otroke naučiti ravnanja z denarjem. Doma imam sinova, stara sedem in pet let, ter dveletno hčerko. Noben (še) ne prejema žepnine. Če sem čisto iskrena, se nismo preveč pogovarjali o varčevanju in ravnanju z denarjem, temveč sem namenjala več pozornosti dobrodelnosti. Vsak sicer ima svojo denarnico z denarjem, ki so ga dobili od sorodnikov in prijateljev (da, prav ste prebrali – prijateljev za rojstni dan), vendar ga ne porabljajo. Nimajo potrebe. Seveda jim v trgovini ob prošnji, naj jim kupim drago igračo, razložim, da stane preveč, in jim pojasnim, da bi zanjo recimo lahko kupili toliko in toliko čokoladic, da bolje razumejo resnično vrednost. Vsi so tudi člani Rdečega križa in letno namenijo pet evrov za članarino. Darujejo svoj denar (iz svojih denarnic), da bi pomagali "ljudem, ki nimajo".

Marko Juhant v knjigi "Dva Gorenjca o šparanju" svetuje, naj bodo otroci prisotni že v procesu odločanja in ne šele med nakupom. Ne priporoča zgolj, da starši silimo otroka varčevati, temveč da ga naučimo pametno ravnati z denarjem. Močno odsvetuje, da bi otrokom govorili "čimbolj šparaj", saj lahko ob "neprestanem varčevanju postanejo ali stiskači ali nerazumno trošijo, kar sta najpogostejša odziva na tako siljenje". Uspeh in cilj je naučiti otroka varčevati in trošiti za potrebne stvari, poudarja.

Marko Juhant podpira uvedbo žepnine, s katero se otrok nauči namenskega varčevanja in uživanja. "In če začnete pri mlajšem otroku, je ceneje – torej ne čakajte!" Svetuje, naj otrok tedensko dobi določeno vsoto denarja glede na njegovo starost, posebne obveznosti in družinske finančne zmožnosti. Količinsko naj bo dovolj za nakup neke malenkosti, ki bi mu ob nakupu naredila veselje. Razmislite torej, koliko si lahko letno privoščite za žepnino, in znesek razdelite na 52 tednov, predlaga. Verjetno sprva ne bo nič privarčeval, "a po nekaj deset izkušnjah si otrok želi več, in ko hoče s pogajanji doseči višjo vsoto, mu postavite pogoj: lahko, če boš del denarja privarčeval".

Otroka je seveda pametno naučiti tudi, da "več kot imaš, ne moreš zapraviti". Marko Juhant svetuje, da otroku med sedmim in 11. letom starosti izročite 10 evrov in mu recite, naj kupi tri izdelke po ceni okoli pet evrov. "Seveda se ne izide. Vsaj enemu se mora odreči. Cena odrekanja nečemu se poplača, ko dobiš tisto, kar bolj potrebuješ. Dobiš dovolj, ne pa vsega." In kako otroka naučiti zaslužka? Ponudite mu delo in ga plačajte po običajni urni postavki, če bo kakovostno opravljeno. "Denar naj shranjuje v prozoren hranilnik, da vidi, kako se količina povečuje." A ne plačujte običajnih družinskih opravil, temveč nekaj izrednega. Pa tudi določite rok, do katerega ne sme zapraviti zasluženega, da ne potroši sproti, saj potem nima pregleda nad celotnim zaslužkom, piše v knjigi Marko Juhant.

Da, pomembno je, da zna otrok varčevati, a še bolj ključna je njegova sposobnost pravilnega ravnanja z denarjem. Če bo imel pravi odnos, bo prej imel več, bo bolj finančno neodvisen in finančno varen. Morda je prvi korak hranilnik, varčevalni kozarec ali denarnica, pri čemer spodbujajmo, naj se večinoma polni in naj se prazni samo za stvari, ki jih otrok resnično potrebuje ali mu veliko pomenijo (v mislih imam dobrodelnost ali morda darilce, majhna pozornost za babico). Otrok lahko tudi odpre bančni račun, ki je zanj praviloma brezplačen in brez stroškov provizije. Lahko mu razložite, da bo tedensko na primer dobil 2,5 evra in da bo imel ob koncu meseca 10 in ob koncu leta recimo že 120 evrov, če bo vse prihranil. To je pa je kar nekaj denarja, kajne? Za 120 evrov si lahko na primer že čisto sam kupi novo kolo, saj je starega prerasel, trampolin ali bazen.

Obenem bodite dober zgled. Ob obisku trgovine kupujte samo stvari s seznama, ki jih resnično potrebujete, in otroku ob priložnosti tudi razložite, da si nečesa ne morete privoščiti, ker je predrago. Povejte mu, da za zasluženi denar trdo delate in da ga ne nameravate zapraviti za nepomembne in nepotrebne stvari. In naj denar ne bo tabu ali "bavbav". Recimo, jaz sem generacija, ko se v družinah nismo preveč pogovarjali o denarju. Kot otroci smo vedeli, da hodijo starši služit denar v službo, da "denar ne raste na drevesu" ter da je nekaj poceni in nekaj drago. Žepnino smo dobili veliko pozneje – če se prav spomnim, malo proti koncu osnovne šole, in o finančni pismenosti se ni govorilo. Smo pa že zgodaj imeli varčevalne knjižnice, na katere smo nalagali denar (bolj drobiž), ki smo ga dobili od babic in dedkov, pa tudi stricev in tet. Ampak odnosa do denarja smo se pravzaprav morali naučiti sami. Jaz recimo nisem preveč zapravljala, temveč sem "kupčkala" za večji nakup. Spominjam se veselja, ko sem si v drugem letniku srednje šole sama kupila smučarske hlače. Precej drage in kakovostne. Še danes jih imam in jih uporabljam za snežne radosti z mojimi otroki.

Zdaj vse bolj resno razmišljam, da bi tudi v naši družini ob novem letu uvedli žepnino (po Miklavžih, Božičkih, dedkih Mrazih). Že računam, koliko nam bo zneslo, in se pripravljam na pogovor o odgovornem ravnanju z denarjem. Me prav zanima, kako nam bo šlo.