Z mešanimi občutki sem zapustila ambulanto. Tako zelo sem si želela otroka, toliko časa sva se trudila, toda dvojčka? Pri prvem otroku se še toliko učiš, ne veš, kaj in kako … in če sta dva? Minil je prvi šok, in ko sem povedala svojemu partnerju, je bil presrečen. Če on zaupa v najine sposobnosti, zakaj ne bi tudi jaz? Sanjarila sem o dveh malih sončkih, o vozičku za dvojčke, o dveh posteljicah … ah, saj bo šlo, kajne?

Čez dva tedna pa mi je zdravnica povedala, da je srček le eden. „Oh …,“ sem zavzdihnila. Pa ravno sem se privadila na misel o dveh. No, ja, eden je pa le ostal. Bravo, mala pikica, komaj čakam, da se spoznava čez 32 tednov! Takoj sem kupila zgoščenko svoje najljubše pravljice Vila Malina. Neštetokrat sem jo poslušala, da malemu škratku v trebuščku ne bilo dolgčas. Nosečnost je bila sicer precej 'divja,' slabosti in bruhanje skoraj sedem mesecev, vendar je bilo z otrokom vse v redu in tudi sama sem bila zdrava. S partnerjem sva imela že izbrani imeni in na morfologiji sva izvedela, da bo najin prvi otrok deček. Tako je mali dobil ime že v trebuščku in najini najbližji so ga že spoznali prek ultrazvočnih sličic. Vsa družina in prijatelji so se veselili z nama! Komaj sem čakala julij in z vsem srcem upala, da bo dete na svet pokukalo kakšen teden pred rokom. Praznovala sem še svoj rojstni dan, s čudovitim trebuščkom in sanjarila, kako bova drugo leto z mojim sinom lahko praznovala skupaj. Kakšna sreča!

Bil je ponedeljek. Nikoli ga ne bom pozabila. Dopoldne sem šla kupit še nekaj malenkosti v Ljubljano. Pred trgovino sem od brezdomca kupila njihovo revijo Kralji ulice. Počutila sem se odlično in spomnim se, kako sva se šalila, da naj grem domov in počivam, sicer se lahko zgodi, da me bo moral odpeljati v porodnišnico. Popoldne sem bila naročena na CTG. Ulegla sem se, medicinska sestra pa mi je na trebušček pritrdila napravo. Slišali sva šume, iskala je srček. „Verjetno je tako obrnjen, da ga ne najdem,“ mi je rekla. „Ven mi sigurno ni ušel,“ sem se šalila, saj mi na misel ni prišlo, da bi bilo lahko kaj narobe. Potem pa me je odpeljala k zdravnici. Takrat sem začutila cmok v grlu. Kaj se dogaja?

Moja ginekologinja je bila ravno na dopustu, zato jo je nadomeščala neka druga, videla sem jo prvič v življenju. Ulegla sem se na posteljo in z ultrazvokom sva pogledali mojega fantka. „Joj, joj, joj,“ je stokala. „Žal mi je, ampak ne najdem srčka.“ Še kar nisem dojela, kaj se dogaja. Kako ne najde srčka? Kakšna ginekologinja pa je, da ne zna uporabljati ultrazvoka? Srček se menda ne more kar skriti, kaj počne ta ženska tu poleg mene! Mi želi povedati, da moj otrok umira? Nekaj me je še spraševala, ne spomnim se kaj, ker sem imela v možganih popolno blokado.

„Kam želite, v novomeško porodnišnico ali ljubljansko? Imate koga s sabo, da bi vas peljal?“ Kup vprašanj, na katera sem odgovarjala avtomatično, solze so mi tekle, pa jih nisem čutila, klicala sem svojo sestro, klicala svojega partnerja … morala sem mu povedati, da zdravnica ne najde srčka. Da grem rodit. Hkrati pa sem v mislih kričala "Zakaj me ne odpeljejo z rešilcem, zakaj se vse dogaja tako počasi?“

Prišla sem v novomeško porodnišnico. Vsakemu posebej sem morala razložiti čemu solze, ko pa sem menda prišla rodit … Dejansko nisem dojela, da je otrok mrtev, mislila sem, da ga bodo hitro izrezali ven iz trebuha in ga oživljali! Toda ne. Razložili so mi, da je za otroka prepozno. Da se žal takšne stvari dogajajo in da običajno ne odkrijejo vzroka smrti. Ničesar ne morejo več storiti zanj. Zdaj lahko le še poskrbijo zame, za mojo varnost in zdravje, da bom lahko še kdaj imela otroke. Kakšne otroke? Tega hočem, ki je tu, zdaj! Komu mar za druge otroke, nobenega več nočem, samo tega mi vrnite! Groza in žalost, zakaj jaz, zakaj moj otrok?

Štiri dni je trajalo, da sem rodila. Moje telo se ni odzivalo na tablete za krajšanje materničnega vratu, ki so mi jih vstavljali. Moje telo ni bilo še prav nič pripravljeno na porod. Sedaj sem hvaležna za te štiri dneve. Toliko več časa sem ga imela v sebi, mojega malega fantka … Tudi tistega četrtka ne bom nikoli pozabila. Dan, ko se je najin prvi sin rodil v tišini. Zdravnica je zašepetala: „Fantek je.“ Seveda je fantek, mi je kričalo v glavi, vem, da je fantek! Zakaj ne zajoka? Do zadnjega sva s partnerjem upala, da je vse skupaj neka nesrečna pomota. Da se bo zgodil čudež. V glavi mi je kričalo, toda ostala sem popolnoma tiho. Babici je spolzela solza po licu. Večno ji bom hvaležna za to. Kljub temu da je starejša in da ima žal tudi takšnih porodov že precej za sabo, je pokazala, da se na smrt otroka nikoli ne navadiš. Hvaležna sem ji, ker naju je spodbudila, da se posloviva od najinega fantka. Če bi takrat vedela, da je to popolnoma normalno, sploh ne bi omahovala. Tako pa nisva vedela, kaj se od naju pričakuje, kako se drugi spopadajo s tem. Hvaležna sem za sinove odtise dlani in stopal, še za to sem prosila v strahu, da bodo mislile, da sem popolnoma zmešana.

Prvi pogled na mojega partnerja z najinim sinom v naročju … mi je strl srce dokončno. Položil ga je poleg mene in še zadnjič sem svojemu tako zelo zaželenemu in ljubljenemu sinu zapela uspavanko iz pravljice Vila Malina. Postala sem mama popolnemu fantku … Zakaj jaz? Zakaj je moral umreti moj otrok? Vedno sem mislila, da je otrok v maternici najbolj varen, kako lahko kar tako umre? Zakaj se ne zbudim iz te nočne more? Toda ne, to niso bile sanje … to je bilo moje življenje!

Moj sin bi moral letos julija praznovati svoj drugi rojstni dan. Nikoli ga ne bom slišala reči 'mama,' nikoli ne bom videla njegovih prvih korakov, nikoli ga videla upihniti svečko, ga spodbujati v šoli in ga učila voziti kolo … S tem se naučila živeti. Za mano je težko obdobje, polno bolečine, žalosti in praznine. Spoznala sem, kdo je moj pravi prijatelj in koga lahko z lahkoto pospremim iz svojega življenja. Toda z veliko hvaležnostjo in veseljem lahko sporočim, da sem pred tremi meseci znova postala mamica. Tokrat živemu in zdravemu fantku. Tako sem zdaj mamica dveh dečkov in vem, da starejši z ljubeznijo pazi na svojega malega bratca.