Moja zgodba se je začela, ko sva si z možem zaželela otroka. A sva imela veliko težav že z zanositvijo. Po enem letu truda nama je končno uspelo. A nisva imela sreče, saj sem v desetem tednu nosečnosti doživela spontani splav. Oba sva bila zelo prizadeta, a sva se uspela pobrati in se odločila, da ne bova odnehala. Še sva poskušala, a vedno tam nekje med sedmim in dvanajstim tednom sem začela krvaveti. Potem pa urgenca in čiščenje ... Groza! In to dvakrat.

A tu se je začelo. Uro po porodu mi je v naročju prenehala dihati. Zajela me je panika in hitro sem poslala po sestro in zdravnika. Po pregledu so izvedeli, da se je okužila z neko bakterijo in pristala na intenzivni negi. A že po enem dnevu se je vrnila k meni na oddelek in najlepše je bilo, ko sem jo lahko pokazala dvema mamicama, s katerima sem si delila sobo. Super! Po petih dneh sva iz porodnišnice odšli domov. Danes je dve leti stara, super zdrava in vesela biba!

Ko je bila prva hčerka stara osem mesecev, naju je z možem čakalo novo presenečenje. Ponesreči sem zopet zanosila. Odločila sva se, da bova po vseh preteklih problemih otroka obdržala, pa čeprav je v naši družini le on tisti, ki služi denar. Jaz sem namreč brezposelna. Druga nosečnost je bila še bolj prijetnejša kot prva, vsi smo neverjetno uživali. Predvsem pa je zelo hitro minila in kot bi trenil sem bila spet na porodni mizi. Jupi, dobila sva še eno punčko in zdaj nam mož reče kar 'češpljev kompot.'

Imamo se super, obe naši bibica pa sta doma, ker nismo dobili prostih mest v vrtcu. Vse dneve se smejemo, ker najstarejša hčerka mlajšo uči vseh mogočih traparij. Sploh si ne predstavljam življenja brez otrok, biti mama je nekaj najlepšega! Tudi jaz se vsak dan nekaj novega naučim, sploh pa, vzgoja in vrednote so največ, kar lahko hčerkama dam. Sicer vse dneve hranim, previjam in čistim noske, a ne bi tega zamenjala za nič na svetu.