Tjaša Š. Troha, mlada mamica 5 otrok, ki ji je ob tempu življenja in materinstva uspelo uspešno diplomirati in zagnati svojo samostojno podjetniško pot, na kateri želi pomagati in opolnomočiti tiste ženske, ki so v mali ali veliki stiski, ki iščejo svoj glas in pristno ljubezen do sebe, je z nami spregovorila o sebi, samospoznavanju, težki izgubi in tudi pridobitvah, ki jih je življenje privedlo na njeno pot. 

Tjaša, kako bi se opisala? Katere vse vloge se skrivajo v tebi? In katera izmed vseh ti je najljubša? Zakaj?

Čisto nepričakovano prvo vprašanje. (smeh) Prvi pridevnik, ki mi pade na pamet in bi se z njim sama opisala, je: 'radovedna'. In ja, 'človeško nepopolna in s tem popolnoma človeška.' In nič več pridna, ampak pristna, avtentična in s tem svobodna. Vsak dan bolj si zaupam in sledim temu, kar čutim. Vedno več je tega, kar čutim, in vedno manj je tega, kar verjamem. Včasih sem si zelo gnala k srcu za vse, kar je okolica rekla, iskala sem odobritve zunaj sebe, danes ne več. 

Sledim sebi, notranjemu klicu oziroma intuiciji, zato me nihče ne more prizadeti, če mu sama tega ne dovolim. Menim, da so v svetu še kako potrebne ženske, ki živijo pristno, brez pojasnjevanja in brez odobritve. In prav to je področje dela in ustvarjanja, kjer se vidim v prihodnjih letih – pomagati in opolnomočiti ženske, da bi izpolnile svoje tihe, a močne želje, da bi se zoperstavile tistim, ki pravijo »ne zmoreš, to ni zate«, da bi končno lahko ponosno pokazale svojo vrednost in sposobnost, ne da bi bile oklicane za »preveč ambiciozne«. 

V naših, ženskih genih, se tako samoumevno še vedno prenaša prepričanje, da moramo biti pridne, požrtvovalne in da se moramo razdajati in vsem ustreči. Na teh področjih sem tudi sama veliko delala in uspešno opustila kar nekaj starih, vcepljenih prepričanj. Tudi nekaj takih, ki so povezana z družino. Stojim za novim prepričanjem, ki pravi: družina ne pomeni neprestanega žrtvovanja svojega dobrega počutja in čustvenega zdravja. To pomeni, da moram jaz v prvi vrsti poskrbeti zase in za svoje počutje, da sem lahko svojim otrokom najboljša mama. Če zase ne poskrbim, ne morem biti otrokom dober zgled, poleg tega pa se bom lahko hitreje čustveno iztirila (za kar mi bo seveda kasneje žal) ob najmanjših čustvenih izbruhih svojih otrok. Začaran krog torej. Zato polagam vsaki mamici na dušo in srce, naj brez slabe vesti poskrbi zase, tudi tistim mamicam, ki imajo novorojenčke – mogoče s polurnim sprehodom, kavico pri prijateljici … – karkoli, kar imajo rade in »polni njihove baterije«.

Vlog v meni je kar veliko. Sem žena, mama, sestra, hči, prijateljica, profesorica, medicinska sestra, EFT-izvajalka, po novem tudi študentka, saj sem se letos vpisala na magistrski študij biopsihologije. Kar pa sem vedno, dan za dnem, v vsakem trenutku in vsaki situaciji: učenka. Mož mi je enkrat v hecu rekel, da sem 'Hči izkušenj'. Tudi v tem hecu je nekaj resnice. Menim, da so me življenjske izkušnje oblikovale v srčno, zrelo, empatično in močno žensko, ki si dovoli biti tudi ranljiva in svojo ranljivost tudi pokazati navzven. Od vseh naštetih vlog sem torej najraje učenka in mama. Obožujem, ko se ti dve vlogi prepletata. Kako? Tako, da pustim, da me moji otroci učijo preprostosti življenja, sproščenosti v razburljivih trenutkih, pristnosti pri izkazovanju čustev (od iskrenega veselja do prvinske jeze vse do neutolažljive žalosti), ko mi kažejo, da so pomembne majhne stvari za veliko srečo – iskren objem, nežen poljubček, navihan pomežik, odkritosrčna pohvala … 

Pridejo tudi dnevi, ko je vloga mame ena najtežjih vlog in nalog, ko sem recimo razburjena zaradi zunanjih okoliščin in potem na otroke odreagiram na način, ki si ga ne želim – s kričanjem. Danes mi gre že kar dobro v primerjavi s preteklostjo. Ko sama sebe ujamem v kričanju, vem, da je to alarm, ki zahteva, da se spet povežem sama s seboj in ugotovim, kateri občutek se je v meni prebudil, saj moje telo, moje celice nosijo v sebi spomine preteklih izkušenj in trenutni dogodek je priložnost, da ugotovim, kje je moja rana iz preteklosti. Da potolažim notranjega otroka in mu sočutno namenim to, kar je potreboval nekoč in mu drugi niso zmogli ali znali dati – iskreno, brez cenzure dajem sebe sebi. Prav takšni in podobni občutki so tisti, zaradi katerih klienti predejo k meni na tapkanje. Ženske mi povedo, da se čutijo neslišane in nevidne, pa tudi osamljene, čeprav so obkrožene z ljudmi. Ko si dovolijo izklopiti glavo in prisluhniti telesu ter telesnim občutkom in spominom, takrat se pričnejo dogajati čudeži. 

Si si od nekdaj želela velike družine ali so bile to bolj spontane odločitve? Kako poteka vaš povprečen dan?

Ko sem bila majhna deklica, sem sanjala o veliki družini. Vedno sem si želela 5 otrok. In danes imam 5 otrok in se čutim na tem področju izpolnjena. Zanimivo je, da so fantje bili načrtovani, punce pa so se »zgodile« spontano. Najstarejši, Tobija, se je rodil, ko sem bila v 1. letniku študija za diplomirano babico. Po koncu porodniškega dopusta bi se morala vsak dan voziti v Ljubljano na obvezne vaje in predavanja, pa me je stisnilo pri srcu. Odločila sem se, da raje zamenjam smer študija in postanem diplomirana medicinska sestra. Vmes sem že nepričakovano zanosila z Julijo – zanosila sem namreč, ko je bil Tobija star le dobrih 5 mesecev. Rok poroda sem imela na svoj rojstni dan. Ko sem izvedela, da pod srcem nosim deklico, je bila sreča popolna. Sreča se je razblinila na tisoče koščkov in se preobrazila v globoko žalost, ko sem Julijo rodila mrtvo. Le dobra dva tedna pred predvidenim terminom poroda. Življenje se je takrat zame in za mojo družino popolnoma spremenilo. Leto dni po rojstvu in smrti nenadomestljive Julije sva se z možem sklenila, da je čas, da greva naprej. Bila sva pripravljena na novega družinskega člana. Na moje in moževo veliko presenečenje sem zanosila takoj. Presenečenjem pa kar ni bilo videti konca. Na prvem pregledu pri ginekologu sem izvedela, da tokrat pod srcem nosim dvojčka. Rene in Adam sta se rodila mesec dni pred predvidenim datumom poroda, s pomočjo carskega reza, saj sta bila v zanimivem položaju, kjer naravni porod ni bil možen. Prve pol leta z dvojčkoma je bilo noro, saj se je moj svet vrtel samo okrog dojenja, cartanja in pleničk. Po dobrih šestih mesecih sem prišla k sebi, saj sta dvojčka začela ponoči bolj spati. To je bila zame ena največjih zmag, saj rada spim. Ko sta bila dvojčka stara eno leto, se je pod moje srce zopet prikradla sreča. Nenačrtovano in nepričakovano, a nadvse zaželeno. Poleti 2015 se je rodila naša sončica Glorija, ki je v družino prinesla veliko svetlobe.

Marca leta 2012 si se soočila z največjim strahom vsakega starša. Pri rosnih 22 letih si izgubila svojo še nerojeno deklico, Julijo. Na kakšen način te je ta izkušnja zaznamovala? 

Izguba moje Julije me je popolnoma prerodila. Ena izmed mojih priljubljenih misli pravi: V človekovem življenju sta dva čudovita dneva: dan, ko se je rodil, in dan, ko je odkril razlog za to. Na dan, ko sem Julijo rodila mrtvo, sem se sama ponovno rodila in pričela živeti drugače, saj nič ni bilo več samoumevno. Skoraj pred 10 leti, 10. marca 2012, sem v globoki tišini, prežeta z žalostjo, obupom in neskončno praznino rodila novorojenčico, ki ni nikoli zajokala. Ko danes pogledam nazaj, sem srečna, da sem se odločila, da Julijo vzamem v svoj objem, pa čeprav samo za tri ure. Dragocene tri ure. Nisem si mislila, da smrt lastnega otroka lahko prinese kakšno darilo. Julija mi je prinesla zavedanje, kako zelo sem pomembna v svojem življenju, prinesla mi je zavedanje, kako pomembno je biti prisoten in pristen v vsakem trenutku. Zaradi Julije sem pričela osebno rasti in se razvijati. Po rojstvu Julije sem eno leto žalovala in iskala odgovore na vprašanja: Zakaj čutim, kar čutim? Obstaja kaj več kot samo telo? Zakaj si duša izbere boleče izkušnje? Kdo v resnici sem in kam grem? Kaj je moje poslanstvo na tem svetu? Morala sem vedeti nekaj več; morala sem ugotoviti, da smo ljudje več kot fizično telo in to, kar vidimo. Začela sem prebirati duhovno literaturo in se na omenjenem področju tudi intenzivno izobraževati. Moje zdravilno potovanje skozi žalovanje se je pričelo intenzivno dogajati približno dva meseca po Julijinem rojstvu. Pred tem sem bila v šoku in tudi zanikanju, obenem pa razbita na tisoče koščkov. Nisem živela – životarila sem. Šele ko sem si bolečino in globoko žalost dovolila čutiti, se je pričelo moje okrevanje. 

Ali tudi trem bratcem in sestrici pripoveduješ o njej? Kako to sprejemajo, razumejo?

Tobija, Rene, Adam in Glorija poznajo svojo sestrico od vsega začetka. Na moji nočni omarici je vedno fotografija Julije, ob fotografiji pa trije angelčki. Vedo, da naša družina šteje 7 članov in da se je njihova sestrica rodila mrtva. Najstarejši, Tobija, sprašuje tudi že bolj globoka vprašanja o umiranju (tudi o umiranju otrok), smrti in o minljivosti. Zvečer večkrat leživa na njegovi postelji; prav večerni čas se mi zdi edinstvena priložnost za povezovanje in bolj »resne« pogovore. Takrat se otroci odprejo in veliko lažje pripovedujejo o stvareh, za katere kar ni časa tekom dneva. Mlajši trije pa sprašujejo bolj stvarna, logična vprašanja. 

Mislim, da so smrt Julije vsi otroci, vključno z nama z možem, sprejeli kot del našega življenja, saj tudi drugim brez zadržkov pripovedujejo o svoji sestrici, ki je 'angelček'. Všeč mi je, kako pripovedujejo o Juliji. Otrok ni strah, težje se odrasli spopadejo s svojimi strahovi in dejstvom, da bomo nekoč vsi umrli, zato večkrat težko ubesedijo povratni odgovor ali pa spremenijo temo. Niso pa vsi taki. Vesela sem tudi, da imajo moji otroci zelo sočutne učiteljice v šoli, saj jim dajejo prostor za pripovedovanje o angelski sestrici.

Ljudje največkrat bežimo od strahu, bolečine in nemoči. Ti praviš, da če želimo razrešiti svoje strahove in travme, se moramo z njimi soočiti. Na kakšen način? Kako?

Ja, dobro je, da se s strahovi in travmami soočimo, vendar šele, ko je čas za to. Pomembno je, da ni nič izsiljeno, ampak da smo pripravljeni. Sprva se tudi sama nisem zmogla spopasti z vsemi občutki, ki so me obdajali, nihala sem med dvema skrajnostma: ali sem dneve prejokala ali bila otopela. Nekaj mesecev po smrti Julije pa sem ugotovila, da moram čutiti bolečino izgube, osamljenosti in neizmernega pogrešanja; z bolečino morava postati eno, saj dokler se je bom izogibala, bežala od nje ali jo prekrivala, se bo ta večala. Danes vem, da je bila tista bolečina cena, da spoznam resnično ljubezen – do sebe in do meni ljubih oseb. Kar nekaj ljudi sem odstranila iz svojega življenja, saj nisem več želela zgolj površinskih odnosov. Odstranila sem ljudi, ki so se hranili z nesrečo drugih. Začela sem se iskreno zanimati zase in se spraševati, kaj me izpolnjuje. Začela sem ceniti in biti hvaležna, da diham, da imam telo, ki mi omogoča živeti svoje poslanstvo. Da sem živa. In zdrava. Da mi je dano biti mama. Dovolila sem si čutiti VSE. Ravno to čutenje je tisto, ki pomeni začetek nove zgodbe. Ko pristaneš na dnu, se zdi, da je to konec zgodbe, pa vendar je to nova priložnost. Vedno je tako. Ko smo prežeti z globoko žalostjo, to v resnici pomeni samo konec poglavja. 

Meni je vsekakor pri soočanju z bolečimi spomini in strahovi pomagalo tapkanje. Kako? Tapkanje mi je dalo možnost, da spoznam občutke in odzive svojega telesa. Preko zavednih spominov, velikokrat pa priplavajo na površje nezavedni spomini. Ko se sama ne spomnim nekega travmatičnega dogodka, pogledam v svoje telo in opazujem – takrat začutim določeno čustvo (npr. jeza), občutek (npr. razdraženost v želodcu) ali drugo kakšno drugo psihosomatsko obliko (npr. glavoboli, vnetja, krči). Nezavedni spomini so torej potlačeni globoko v nas, da pridejo na površje, največkrat potrebujejo sprožilni dejavnik – besede, vonj, zvok, dotik, okus ali nekaj, kar vidimo. Moram pa dodati, da je meja med zavednim in nezavednim spominom tanka, saj ko je nezavedni spomin zbujen, kar tudi sporočajo občutki v telesu, takrat je občutek ob spominu zelo znan. Lahko celo občutimo, kot bi bil ta občutek ves čas z nami, le da je potisnjen v ozadje oz. ves čas zeva iz ozadja. Pri tapkanju se velikokrat zbudijo taki spomini in z njimi povezani občutki, za katere nismo niti slutili, kaj šele si predstavljali, da so tam. 

Ko z nekom prvič tapkam in pričnem z razlago o spominih ter občutkih, povem, da se ljudje rodimo s potovalko, ki je sprva razmeroma prazna. Razmeroma pa zato, ker verjamem, da se določeni nepredelani občutki prenašajo iz generacije v generacijo. Na poti otroštva in mladostništva se naša potovalka vedno bolj polni s potlačenimi, zanikanimi, neopaženimi, travmatičnimi in nepredelanimi čustvi, pa tudi z vcepljenimi prepričanji, ki nam vsekakor ne služijo in nas kasneje v življenju zavirajo na poti do uspeha. Zagotovo smo vsi že slišali »misel«, ki ji jaz rečem preneseno prepričanje 'Najprej delo, potem zabava,' malokdo pa se vpraša, ali mu tako prepričanje koristi. 

Danes se vse preveč ljudi trudi opraviti čisto vse zadolžitve, izpolniti želje in še marsikaj, v enem dnevu. Skoraj pregorijo, ker čutijo, da je zabava, še bolj pa počitek, dovoljen samo če in ko naredijo vse kljukice za čisto vsa opravila, želje, potrebe (drugih seveda, ne svojih!). Ja, pridnost pa je ravno tako kletka, kot je uporništvo. Mogoče nam uspe kakšno stvar odložiti iz potovalke, če imamo na svoji poti odraščanja sočutne osebe, ki zmorejo slišati našo bolečino in zdržati z nami in njo. Take ljudi, ki nas zmorejo držati za roke, ko gremo skozi številne preizkušnje. Vsi sicer nimamo takšne sreče, imamo pa zato vrsto orodij, tehnik in nenazadnje tudi dostop do svetovnega spleta, da poiščemo informacije ali pomoč. 

Tekom odraščanja se naša potovalka večkrat polni kot prazni. Ko pa si dovolimo pogledati, kateri so naši največji strahovi, ko uvidimo, predelamo ter s pomočjo tapkanja opustimo stara, vcepljena in nekoristna prepričanja, takrat se prične celjenje globokih brazgotin. Končno smo lahko prisotni v sedanjem trenutku in izkusimo vso njegovo veličino, najsibo grenka ali sladka. Spremenimo se navznoter – na bolje. Ne moti nas več okolica in drugi ljudje, tudi ne krivimo jih več za svoja občutja, saj se poznamo. Poznamo pa se, ker smo se pričeli ukvarjati s svojim notranjim otrokom in mu pričeli dajati to, kar je že od nekdaj potreboval. Pozornost in ljubečo, sočutno skrb. Lahko se sicer še kdaj počutimo izgubljene, vendar se lahko tudi spomnimo, se zavemo, da v resnici nismo sami. Imamo sebe in kadarkoli se lahko zopet vrnemo k sebi in se naselimo vase. In ko to storimo, takrat smo najdeni.

Po težkih preizkušnjah si se odločila stopiti po svoji poti. Po poti 'samospoznanja'. Na njej želiš drugim pomagati ob različnih težkih življenjskih preizkušnjah in stiskah. Med drugim jih učiš in jim pomagaš s pomočjo metode EFT, tapkanja. Kaj to je in na kakšen način nam lahko pomaga?

EFT je kratica za Emotional Freedom Techniques, kar v slovenskem jeziku pomeni tehnika doseganja čustvene svobode, pogovorno rečemo kar tapkanje. Metoda EFT me je navdušila, ker je zelo preprosta, varna in učinkovita tehnika, s katero lahko odpravimo ali vsaj omilimo neprijetna čustva, kot so jeza, strah, tesnoba, žalost, krivda in številne druge, pa tudi telesne težave in bolezni, saj njihov vzrok največkrat tiči ravno v nerešenih čustvenih težavah. Tapkanje pa lahko uporabljamo tudi pri izboljšanju partnerskih odnosov, v poslovnem svetu, pri doseganju večje učinkovitosti pri učenju, tudi pri izboljšanju športnih dosežkov – po svetu je zaokrožilo že kar nekaj posnetkov športnikov, ki so tapkali pred tekmami in tudi sicer (recimo smučarski skakalec Gregor Schlierenzauer ali olimpijski sprinter Bralon Taplin). 

V knjigi EFT – tehnika doseganja čustvene svobode za telebane in tudi mnogih drugih knjigah, ki obravnavajo tapkanje, je opis, kdaj rabiti metodo EFT, ki mi je zelo blizu. Pojmuje travme tako, da jih razdeli na travme z veliko črko T, kamor spadajo večje, nevarne travme, in travme z malo črko t, kjer se nahajajo manjše, pogostejše travme, ki smo jih občutili že čisto vsi. Med travme z velikim T med drugim štejemo spolni napad, nasilen napad na osebo, situacijo, v kateri se znajdemo kot talec, vojaški spopad, teroristični napad, mučenje, naravno ali ekološko katastrofo, hudo prometno nezgodo in težko bolezen – pravzaprav katero koli življenjsko nevarno situacijo. Pri otrocih je to lahko tudi neprimerna spolna izkušnja brez nasilja. S temi travmami se zlasti na zahodu srečujemo vsak dan. 

Vendar poznamo tudi travme z malim t: to so tisti dogodki, še posebej iz otroštva, ki omajejo naš občutek varnosti. Še posebej travmatični so, če se zgodijo nepričakovano, če nanje nismo pripravljeni, če nimamo moči, da bi jih preprečili, če se ponavljajo ali če je nekdo okruten do nas. Nenadna smrt bližnjega, avtomobilska nezgoda, padec, športna poškodba, operacija (še posebej v zgodnjih letih), razdor pomembnega odnosa ali odkritje nevarne bolezni tudi lahko uvrstimo med travme z malim t. Manjše travme so še posebej škodljive, če se zgodijo v prvih šestih letih življenja, ker smo v tem obdobju v hipnogogičnem, nezavednem stanju zavesti. Travmo lahko povzročijo še nestabilno ali nevarno okolje, huda bolezen, medicinski postopki, ločitev od staršev, telesna, čustvena, verbalna ali spolna zloraba, nasilje v družini, vrstniško nasilje in zanemarjanje.

Tapkanje pomeni »nežno« udarjanje po končnih točkah telesnih meridianov. To v telesu sproži odziv, ki omogoči pretok energije. Pri tapkanju se miselno osredotočimo na določeno čustveno, telesno ali katerokoli drugo težavo, ki jo želimo odpraviti, hkrati pa se z blazinicami dveh ali več prstov nežno udarjamo (tapkamo) po določenih akupunkturnih točkah. Metoda EFT črpa svoje temelje iz starodavne akupunkture, le da pri tapkanju ne uporabljamo igel, ter moderne psihologije, saj poleg tapkanja uporabljamo tudi pogovor kot terapevtsko sredstvo. Ima pa EFT tudi svoje znanstveno ozadje – dokazano namreč pomaga in podpira naše fizično ter duševno zdravje. Dr. Peta Stapleton, psihologinja leta 2019 v Avstraliji, je vodila avstralsko raziskavo odpravljanja kroničnih bolečin, debelosti, anksioznosti ter stresa s pomočjo tehnike EFT. V raziskavi, katere izsledki so bili objavljeni v priznani strokovni ameriški reviji American Psychological Association Journal, je Stampletonova spremljala in merila spremembe kortizola in fizioloških simptomov stresa v povezavi s tapkanjem. Prišla je do neverjetnih odkritij – udeležencem raziskave, ki so eno uro tapkali, je nivo kortizola (kortizol je hormon, ki ga izloča nadledvična žleza in spada med t. i. stresne hormone) upadel za izjemnih 43 %! Nekaj zaključkov njenega večletnega dela pa je predstavila tudi na izredno zanimivem in poučnem krajšem predavanju na konferenci TEDx, ki je prosto dostopno na platformi YouTube.

Sama sem se s tapkanjem spoznala v času pisanja svoje diplomske naloge o procesu žalovanja po izgubi otroka v času nosečnosti. Metoda me je v hipu prevzela, saj sem prišla do hitrega in trajnega olajšanja, ko sem odpravila nekaj travmatičnih spominov. Po opravljenem tečaju za izvajalko sem bila pripravljena, da se soočim z dogodkom iz preteklosti, ki me je obremenjeval tako psihično kot telesno. Kot otrok sem doživela spolno zlorabo in ko sem ta neprijeten spomin ter občutke, povezane z njim, odtapkala, takrat sem končno lahko vdihnila s polnimi pljuči in pričela verjeti vase, v svoje sposobnosti in v sebe kot v močno žensko. Julije in njene smrti pa nisem nikoli tapkala, ker sem se z izgubo že prej uspešno »spopadla«, preden sem spoznala tapkanje. 

Leta 2018 in 2020 sem sodelovala tudi na Vseslovenskem dnevu za tapkanje, kjer se vsako leto zbere med 200 in 300 navdušenih tapkalcev iz vse Slovenije. Leta 2018 sem nastopila s temo »Hoja po poti vere, upanja in ljubezni – ker smrt ni konec, je pa žalovanje najboljši začetek«. Predstavila sem, kako poteka žalovanje, svojo izgubo ter okrevanje; po vsakem koščku teorije smo tapkali na določeno temo, povezano z izgubo ali žalovanjem. Leta 2020 sem nastopila na istem odru, le z drugo temo – naslov predavanja s tapkanjem je bil »Se da samopodobo tudi meriti? In spremljati njeno spreminjanje?«, kjer smo pobližje pogledali, kateri so gradniki samopodobe, ter tapkali male, vsakdanje strahove, za katerimi pa so se skrivali naslednji občutki: nisem sposobna, nikoli ne naredim nič prav, neumna sem, iz mene ne bo nič … Na tem predavanju sem tudi predstavila, kako je izgledalo tapkanje v šoli z mojimi dijaki.

Si tudi svoje otroke naučila te tehnike? Kako lahko tehnika tapkanja pomaga malčkom in starejšim otrokom? 

Z otroci tapkam sem ter tja, če izrazijo željo, seveda. Največkrat si zaželijo tapkanja, ko se soočajo s večjimi strahovi ali ko je pritisk okolice večji od njihovih pričakovanj in zmožnosti. Rene je s pomočjo tapkanja uspešno odpravil strah pred zobozdravnikom. S Tobijo pa sva lansko poletje, v toplicah, tapkala strah pred osami in sršeni. Na vrhu najbolj zabavnega tobogana se je namreč napajalo kar nekaj os in sršenov, pa tudi čebel. Zaradi Thetahealinga sem se tudi pri tapkanju naučila spraševati vprašanja na tak način, da pridem hitro do bistvenega problema – vzroka. Tobije v resnici ni bilo strah os in sršenov, pač pa, da ga pičijo, zaradi česar lahko umre. Tudi smrt ni bila bistven problem. S postavljanjem pravih vprašanj sva hitro prišla do tistega pravega strahu. »Strah me je, da umrem, ker ne vem, kaj je potem. In da nikoli več ne vidim tebe in tata.« Njegove besede sva tapkala približno 20 minut in strahu ni bilo več. Pri otrocih gre proces spuščanja, odtekanja tistega, kar je zrelo, da gre, bistveno hitreje kot pri odraslih. Čez nekaj dni, ko smo še počitnikovali, sem ga vprašala, če so na vrhu tobogana še ose in sršeni. Presenečen mi je odgovoril, da jih že nekaj dni ni opazil in nato odšel na tobogan. Po zabavnem spustu je zopet pristopil k meni in mi povedal, da so še tam, ampak da mu ne želijo nič narediti, ker samo pijejo vodo zaradi vročine. Mirno je zmogel iti mimo njih, ni se mu bilo treba izogniti vožnji po toboganu zaradi strahu. Ki ga je poprej hromil. To mi je najbolj všeč pri EFT-ju. Preprosta metoda s hitrimi in trajnimi rezultati. 

Kaj pa pomeni 'Thetahealing'? Za kakšno tehniko gre in kaj nam ta omogoča?

Thetahealing je nežna in preprosta tehnika, znanstveno podkrepljena v kvantni fiziki, ki omogoča, da spremenimo sisteme prepričanj, ki vodijo naše odločitve že od otroštva, in tudi tista, ki so se prenašala skozi generacije. Naše sedanje življenje ustvarjajo vsa trenutna prepričanja in občutki. Če so ta prepričanja omejujoča, poleg tega pa še potisnjena globoko v podzavest, ima to velik vpliv na potek našega mišljenja in čutenja, s čimer si dan za dnem ustvarjamo določene izkušnje in jih živimo. S Thetahealingom pa pridemo do podzavesti, kjer sproščamo negativne vzorce, ki nam preprečujejo, da bi bili resnično to, kar v resnici smo; odpravljamo namreč ovire (in jih nadomeščamo s pozitivnimi), ki nam preprečujejo, da bi dosegli svoj največji potencial in odkrili svoje življenjsko poslanstvo. Deluje na vseh ravneh našega bivanja – fizični, čustveni, mentalni in duhovni ravni. 

Pri Thetahealingu izvajalec oz. praktik zdravi z energijo, ko so naši možgani v Theta mentalnem stanju – to je stanje globoke umirjenosti, ki olajša povezavo med umom, telesom in duhom. V Theta stanju zlahka stopimo v stik s podzavestjo, ki vodi 88 % dnevnih procesov (podzavest namreč beleži vsak dogodek v našem življenju in vsa čustva, ki jih in ki smo jih doživljali). Med zdravljenjem se negativna in lažna prepričanja, registrirana v naši podzavesti, na uravnotežen način nadomestijo s pozitivnimi. Metoda Thetahealing ni povezana z nobeno religijo, ni specifična za nobeno starost, spol ali vero. Pri izvajanju Thetahealinga je pomembno le to, da verjamete v dejstvo, da se lahko vsega naučite, spremenite svoja prepričanja o sebi in drugih, ter verjamete v univerzalno povezanost s poljem enotnosti in izvorom vsega, kar obstaja.

Praviš, da je izmed vseh najbolj pomembna ljubezen do sebe. Kako pa ti to prakticiraš? 

Tako, da sem to, kar sem – da mi ni treba ugajati in se dokazovati nikomur, razen sebi. Da spoštujem sebe, svoje telo in občutke v pravem pomenu besede. Da sem pristna in iskrena v vseh odnosih. Tako, da se povezujem sama s seboj na načine, ki so mi blizu in jih imam rada. Najraje prek meditacije, sprehoda v naravi ter opazovanja narave, branja, tapkanja, prek iskanja širše slike in sestavljanja mozaika življenja. Zagotovo prek spoznavanja svojih globin in predelovanja svojih strahov, skrbi in omejujočih prepričanj. Najbolj prek čutenja, tako da posedim s svojimi neprijetnimi čustvi in občutki ter se z njimi »spoprijateljim«. Ker se mi zdi samospoznavanje tako zelo pomembno, sem svoje podjetje poimenovala prav Samospoznanje. Malokdo pa ve, da ima 'moje' Samospoznanje dva pomena: samospoznanje (pomeni, da smo pozorni na svoje občutke, čustva in vzgibe) in samo spoznanje (pomeni, da je včasih samo spoznanje potrebno, da se nekaj spremeni). 

Navdihujejo me misli, zaradi katerih še dolgo razmišljam. Obožujem »aha momente«. Eno izmed misli bi rada delila z vami. To je misel znanega ameriškega igralca Charlieja Chaplina, ki govori prav o ljubezni do sebe: »Ko sem se začel ljubiti, sem se osvobodil vsega, kar ni dobro za moje zdravje: hrane, ljudi, stvari, situacij in vsega, kar me je spustilo in oddaljilo od mene samega. Sprva sem temu odnosu rekel "zdrava sebičnost". Danes vem, da gre za "ljubezen do sebe". Menim, da je Chaplin v tej modrosti povedal vse, kar bi sama skoraj gotovo ubesedila v vsaj 200 besedah, saj rada govorim. (smeh)

Morda še kakšen nasvet za mamice, ki živijo v tem (pre)hitrem tempu in imajo včasih občutek, da bodo utonile v vseh obveznostih, stiskah in nemoči? Na kakšen način se rešiti 'okovov' in zadihati? Kateri so tisti koraki, ki jih morajo storiti, da si bodo olajšale življenje? 

Nedolgo nazaj sem prebrala knjigo Glennon Doyle 'Neukrotljiva' in ob prebiranju doživela toliko aha momentov, kot že dolgo ne. Knjiga se me je res globoko dotaknila. Mimogrede – priporočam v branje. Glennon je v knjigi opisala svoje izkušnje iskanja same sebe. Rada bi s vami, ki te vrstice berete, delila odlomek iz knjige, v upanju, da se v vas nekaj premakne, tako kot se je v meni, in se boste lahko počutili svobodnejše: »Ko čutimo, se preobraža naš notranji jaz. Ko se zavedamo in si predstavljamo, se preobraža naš notranji svet. Če živimo iz svoje intuicije, se bo spremenil tudi naš zunanji svet. Finta je v tem: za ustvarjanje je potreben kaos. Brez uničenja ni grajenja. Če želimo zgraditi nekaj novega, moramo biti pripravljeni porušiti staro. Zavezati se moramo k temu, da se ne bomo oklepali ničesar drugega kot resnice. Če nas ta notranja resnica pripelje do rušenja starih prepričanj, če lahko zažge strukturo naše družine, naš posel, religijo, industrijo – potem bi moralo vse to že včeraj postati pepel. Če si dovolimo (za)čutiti, če se zavedamo in si predstavljamo, potem naša življenja, družina in svet postanejo pristnejši.« 

Vsem mamicam, ženskam bi še rekla, naj si dovolijo vzeti čas zase – za razmišljanje o sebi in svojih potrebah ter željah. Ravno izpolnjene, pomirjene ženske smo krasen zgled svojim otrokom. Ko smo mirne, takrat s polnimi pljuči dihamo in se svobodnega, sproščujočega diha tudi zavedamo. Stoprocentno stojim za dejstvom, da je za srečo potrebna svoboda, za svobodo pa pogum. Včasih zmoremo same, drugič s podporo partnerja ali najboljše prijateljice, tretjič pa morda s pomočjo terapevta, izvajalca različnih tehnik za iskanje pristnega notranjega miru. Verjamem pa, da so vsi odgovori v nas samih, tudi tisti o korakih, ki bi jih bilo dobro storiti, da si olajšamo življenje – le vzeti si moramo čas in se potopiti vase.

Bralkam portala želim, da uživajo v zanimivem potovanju skozi življenje, kjer naj bo cilj pot sama. Želim jim veliko zavedanja, da je hvaležnost ključ do obilja. Iskrena hvaležnost. In da si dovolijo biti ponižne pred veličino žalosti in bolečine. Ker tudi ta lahko prinese mnoga neprecenljiva darila, še posebej pa največje darilo med vsemi – samospoznanje.