Jay in Sonali Yewale sta se v London iz Mumbaja preselila pred desetimi leti, ko je Sonali tam dobila službo. Pred malo več kot šestimi meseci je njun edinec Ishaan postal “obseden“ z londonskimi avtobusi. Malček se je odločil, da se bo na pamet naučil več kot 600 prometnih prog, ki potekajo po britanski prestolnici, kar mu je tudi uspelo.

Dober spomin

Jay pravi, da za malčka to ni bilo lahko. Čeprav mu gre branje pri petih letih tako dobro od rok kot običajnemu sedemletniku, se je moral naučiti prebrati nekaj težkih krajevnih imen. Stvari pa si brez težav zapomni. Ko so ga vprašali, koliko časa je že nor na avtobuse, je Ishaan brez razmišljanja odgovoril, da zadnjih pet let.

Za sedaj Ishaana ne moti pozornost medijev, ki jo zbuja njegova nadarjenost. Ob novinarjih se vede povsem običajno in jim rad odgovarja na vprašanja. Ko so malčka vprašali, zakaj so ga začeli zanimati prav avtobusi in ali jih vidi iz družinskega stanovanja, je brez omahovanja odgovoril: “Avtobuse lahko vidim iz drugih avtobusov.“ Nato je skozi okno pokazal, kje vidi vlake državne železnice.

Najboljši so avtobusi!

Ko dečka vprašajo, kaj je boljše, avtobusi ali vlaki, takoj pove, da so to nedvomno avtobusi. Na vprašanje, katera avtobusna proga mu je najljubša, pa najprej odgovori “ves svet,“ vendar se nato takoj popravi: “Avtobus 108, od Lewishama do Stratforda,“ s katerim se vozi v šolo. Koliko avtobusov približno vidi s svojega najljubšega? “Danes sem jih videl le 17,“ pove. “10 ko sem šel tja in sedem na poti nazaj.“

Vsakih nekaj mesecev Ishaanovo zanimanje vzbudi nekaj novega. Enkrat je bil to kriket, drugič Lokomotivček Tomaž. Svoja starša včasih kar zmede, saj ima toliko energije. Nikoli noče iti spat kar sam od sebe in energije ima dovolj ob vseh urah dneva. Je dvojezičen, poleg angleščine govori tudi marathi, ki je eden od najbolj pogostih indijskih jezikov, in v šoli, ki jo obiskuje, je zmanjkalo knjig, ki bi jih še lahko prebral.

Čeprav zelo dobro bere, pa je v pisanju med najslabšimi. In če malčku kaj ni všeč, ga starša težko prepričata v nasprotno. Jay in Sonali sta bila tudi sama zelo uspešna v indijskih šolah. “Vendar mislim, da naju je že prehitel,“ pravi Jay. Starša sta pozorna tudi na to, ali mu šola predstavlja dovolj velik izziv. Za enkrat pravita, da je v redu, vendar nikoli ne vesta, kdaj se bo začel dolgočasiti …