Resnično se sprašujem, kako bom nekoč rodila. Otroka si bom morala resnično želeti, da bom sposobna trezno prenesti ves postopek pregledovanja svojih rodil. Že ob pogledu na stol, na katerem je treba razkrečiti noge, se mi obrne želodec. Zato sem si našla takšno ginekologinjo, s katero se lahko resnično v miru pogovorim. Ničesar me ni sram vprašati, nimam občutka, da me dobesedno 'meče' iz ordinacije. Občasno se sicer namuzne, če jo vprašam kaj, kar sicer ni povsem na mestu, a me vedno prizemlji s povsem racionalnim odgovorom in prežene moje skrbi. Čeprav priznam, da ob vsakem rednem brisu še vedno vsa otrdim od strahu, ker mi je vse skupaj sila neprijetno ter z votlim prestrašenim pogledom strmim v strop in molim, da bi bilo čim prej mimo. In potem me še ves dan vse boli. Morda nimam pravega odnosa do svojih delov tam spodaj, a očitno je to zanje tako naravno kot pregled pri splošnem zdravniku, ko ti pogleda grlo in rečeš 'aaaaaa'. No, meni ni. Počutim se kot nekdo, ki nima ničesar zase. Niti moj najintimnejši del ni povsem moj. Ničesar ne morem več skriti. Očitno še nisem popolnoma uzavestila dejstva, da si tudi tisto občutljivo področje zasluži posebnega zdravnika.

Trideset sem jih že dopolnila in moje bližnje grozno skrbi, zakaj še nimam otrok. In z malo slabe vesti – le zakaj bi jih morala imeti, če ne ustrezam željam okolice – ugotavljam, da me še niti enkrat do zdaj še ni prevzel tisti občutek neznanske želje, da bi zdaj pa imela otroka. Večina prijateljic se je že pri 26 letih v tednu dni trmasto odločilo, da zdaj je pa že končno čas, hotele so ga tisti teden, tisti dan, tisti trenutek. Čez mesec ali dva so se vse že srečno hahljale, da jim je uspelo, da bodo mame. Sedmo čudo, meni je bilo vse to španska vas. In sem čakala, čakala, čakala, mene ni zadela strela materinske želje. Še. Morda nama z možem to ni namenjeno. Oba se v prihodnosti z njima vidiva, a nihče od naju ni izrazil nobene razumne želje po tem. Še.

Občasne ginekološke kontrole že prenesem, ni hudega. Kalvarija se začne, ko me začnejo zasuvati z napotnicami in tem pregledom, ko te napotijo tja, potem spet nazaj in spet nekam drugam. Preden sem se zavedla, sem se znašla v čredi pacientk, ki so čakale na prvi jutranji pregled. Prve na seznamu, krasno! In sem se začela razgledovati po množici. Nobenega prijaznega pogleda, vse strmijo predse, še znanko sem srečala, pa je le od daleč pozdravila in hitro odšla naprej. Dobro, sem si mislila, od kdaj smo tako hladni? Potem smo se vse s super hladnimi pogledi postavile pred sprejemno pisarno in čakale, da jo čez 15 minut odprejo. Že vnaprej so nam dali vedeti, da vstopamo le po štiri. To bo trajalo do jutri, sem si mislila ... V zraku se je čutila vsesplošna nervoza, nestrpnost in neprijaznost. Zdelo se mi je, da smo kot ubogo govedo, ki ga peljejo v klavnico. Osebje strmi čezte, kot da si zrak, ko jih na hodniku kaj vprašaš, so po vsej večini vprašanje ignorirale in v tišini odšle naprej. Ali so vsega že tako naveličane? Vsaka pacientka je imela drugačen razlog, da je bila tam, svojo bolečino, svojo žalost, svojo težavo. A očitno je množica žensk izredno specifičen pojav. Več kot je žensk na kupu, bolj se vsaka boji, da ne bo dosegla svojega. Zlasti pri zdravniku, kjer se moraš velikokrat precej aktivno postaviti zase, da sploh kam prideš.

Zadnjič sem morala na ultrazvočni pregled. Ambulanta je odprta dve uri dnevno, zato se takrat na kup zgnete skorajda 20 pacientk, vsaka ima za pregled na voljo malo več kot pet minut. In doktor zamudi več kot pol ure. Pred ambulanto sta dve kabini za preoblačenje in tako pregledi potekajo izmenično, kot po tovarniškem tekočem traku. Ko sem prišla na vrsto, me ni presenetilo vprašanje: „Načrtujete nosečnost?“ „Ne,“ sem rekla in po vsej verjetnosti takoj padla med tiste pacientke, ki jih ni treba niti hitro niti posebno resno obravnavati. Ker se še ne mudi in nima resnih načrtov. Od takrat naprej se sploh ni več pogovarjal z menoj, temveč samo s sestro, kot da me sploh ni tam. Na koncu sem po treh minutah na pol gola dobesedno zbežala iz ordinacije v kabino, se hitro oblekla in se zopet počutila varno. Vse do naslednjega pregleda.