Ko je bil leta 1978 pri vojakih, so bili njegovi nadrejeni tako prijazni, da je lahko večkrat skočil domov, na obisk. Iz teh obiskov se je naslednje leto rodil njegov prvi otrok, kasneje tako opevani sin Martin. Andrej je bil takrat star 27 let, tik pred tem se je zaposlil, zato še danes nima težav s preštevanjem službenih let. »Precej premalo jih je,« pravi.

Sedemnajst mesecev kasneje je na svet prišla Eva. »Martin je bil teoretično še v Titovem času, Eva pa ne več,« se smeji Andrej. »In potem smo v tej kombinaciji počasi rasli navzgor …«

Kako ste se soočali z vsemi temi presenečenji?

Vedel sem, da se bo slej ko prej zgodilo. Sicer pa sem bil v tem času zelo zaposlen, veliko se mi je dogajalo. Snemali smo v Ljubljani, šli na Splitski festival … Ko se je rodil Martin, sem ga šel pogledat v porodnišnico. Do takrat me nikoli ni bilo strah poletov z letali, vožnje z avtomobili; od trenutka, ko sem zagledal Martinov obraz, pa so se stvari drastično spremenile. Takrat sem se prvič ustrašil, ko smo vzleteli, poslušal, kako dela motor letala, bil pozoren med pristankom. Potem nas je neki norec prevažal po Splitu in me je bilo strah, kaj bo, če se zaletimo in bo otrok ostal brez očeta ... Čisto drugače začneš razmišljati!

Mladim parom še danes rad povem, da se mladost ne konča, ko doštudiraš in greš v službo, ali ko se odseliš od staršev – mladost se konča s trenutkom, ko se ti rodi otrok. Od takrat naprej nisi več sam na svetu, imaš še nekoga, ki je od tebe odvisen – še vrsto let.

So se po tem vaše prioritete v življenju spremenile?

V resnici niti ne. Morali smo se nekako organizirati; jaz sem služil, zgradil hišo, žena je bila pa dobra mati in je bila tudi večinoma z otroki. Na začetku smo živeli v stanovanju na 24 kvadratnih metrih in nam je bilo lepo. Toliko časa smo preživeli skupaj kot kasneje nikoli več. Nisi se imel kam umakniti, lahko si bil samo z vsemi. (smeh)

Potem smo se preselili v hišo in uvedel sem pravilo, da smo skupaj za mizo, ko smo lahko. To je pomenilo, da smo ob koncih tedna, ko smo bili vsi doma, tudi jedli skupaj in če si hotel od mize, si moral vprašati za dovoljenje, kar Martinu ni bilo všeč. Po jedi smo se tudi pogovarjali. V ta namen sem izbral teme in se nanje pripravil – prva je bila Vincent van Gogh. Otroka sta bila takrat stara sedem in osem let in obeh ni zanimalo čisto vse, o čemer sem govoril, smo se pa učili pogovarjati. Včasih smo se skregali že po desetih minutah, a smo ugotovili, da se lahko naučiš poslušati in pogovarjati. In da se moraš znati pogovarjati tudi z nekom, ki misli drugače.

Še danes po skupnem kosilu obsedimo in se pogovarjamo. Na to smo zelo ponosni.

Ste bili pri tretjem otroku, Kori, ki ste jo imeli v zrelih letih, kaj manj strogi?

Absolutno! Bistveno manj, a se tega niti nisem zavedal. Nekega dne je Kora belo steno v dnevni sobi porisala z voščenkami; Martin, ki jih je imel takrat okrog 20, je bil čisto presenečen, da nisem reagiral in mi je rekel, da bi njega nekoč zagotovo zelo okregal. Takrat sem opazil, da se je moja strogost omilila. Mladi starši so bolj strogi, kot je treba in mislijo, da je na njih teža avtoritete. Kasneje se lahko pretegneš za nekatere stvari, stokrat rečeš, pa te ne ubogajo. Potem pa se, v nekem trenutku, iz nepojasnjenega razloga kozmične energije, to zgodi. Nekaj jim »klikne« in je vse v redu. Pa ne glede na to, ali jim prej rečeš tisočkrat, stokrat ali samo enkrat.

Bi danes otroke vzgajali drugače, kot ste jih v mladih letih?

Načelno ne, kakšne majhne stvari bi popravil. Zanimivo je, da se nekaterih stvari, ki ti jih otroci očitajo, niti ne spomniš, zanje pa so bile blazno pomembne. Otroci pa se ne spomnijo kakšnih mojih dobrih dejanj, očitno so bila samoumevna. Morda bi moral biti pri teh stvareh bolj pozoren.

Danes že vidim, da bo Kora prehitro odrasla. Zdaj je še malo punčka in že malo dekle. Prigovarjam ji, naj bo punčka, kakor dolgo hoče in mi je všeč, da se še igra; ko gre ven s prijateljicami, pa … Doma se vedno objamemo in poljubimo, v drugem okolju pa temu ni tako. Ne vem, zakaj zmagujejo "ta" okolja.

Vaši bližnji, še posebej otroci, so tudi vaš navdih. Vsa Slovenija pozna pesem Martinov lulček …

Ta pesem je bila po mnogih kriterijih presedan v slovenski popularni glasbi. Do takrat ni nihče te besede niti uporabil v pesmi, kaj šele, ko so izvedeli, da gre za resnično osebo … Vse mogoče kritike so letele name. Vendar – kakor koli obrnemo, je Martin lastnik najbolj znanega lulčka v Sloveniji! Najbrž mu zaradi tega ni bilo vedno lahko. O tem smo se tudi pogovarjali. Zdaj je že gospod, počasi gre v tretje desetletje svojega življenja, pesem pa z njim. V vrtcih je še vedno popularna. Nekateri pa imajo raje Uspavanko za Evo in na koncertih prav zahtevajo to pesem. Najboljšo in najmanj znano pesem ima pa Kora (Ptica iz nebes, op.a.).

Te pesmi odražajo tudi stanja in čas, v katerih sem bil. Martinov lulček je bil na začetku samo duhovit domislek, ni bil mišljen, da postane pesem, pa so iz njega naredili celo famo. Deset let kasneje, ko je nastala Evina pesem, sem bil že drugačen opazovalec – zavedal sem se, da bo Eva nekoč odšla, odrinila od brega. Ko vidiš, da se čoln počasi oddaljuje in daješ še zadnje napotke, pa te ne poslušajo več …
Kora pa je prišla v času, ko sem tudi duhovno dozorel.

Verjamete, da so se vam rodili otroci, ki so vam bili usojeni?

Mislim, da je tako. Prišli so tudi s presenetljivo "izdelanimi" karakterji. In kar se mi zdi najbolj fascinantno: dva otroka istih staršev, pod isto streho, z isto vzgojo, isto hrano – pa sta povsem različna človeka! Pridejo že do neke mere izdelani. In so ti usojeni. Vprašanje je, koliko lahko tu narediš. V bistvu otroke dobiš samo na posodo.

Kakšno popotnico za življenje se vam zdi najbolj pomembno dati otroku?

Naučiti jih, da se znajo odločati, in da odločitve jemljejo resno. Vse ostalo je lahko hec, a ko se odločaš, še odločaš o svoji usodi, o svoji prihodnosti. Sam odločaš o bistvenih stvareh. Ni težko napovedati prihodnosti, če veš, kako funkcioniraš v sedanjosti. Pa da ne prehitevajo časa, da uživajo v sedanjem trenutku.

Pomembno jih je naučiti, da verjamejo v sanje, v vse. Ampak, da so pripravljeni za to tudi kaj storiti.