Zorana Predina, ki te dni promovira svoj novi album 'Pod srečno zvezdo', poznamo predvsem kot glasbenika. Da je v tridesetih letih svojega glasbenega ustvarjanja postal tudi oče štirih sinov in ene hčere, pa je nekoliko manj znano. Zato smo se z njim toliko raje pogovarjali o njegovih pogledih na družinsko življenje.

Glede na to, da ste zelo zasedeni, me zanima, kako najdete čas za družino?

Ja, res je. Zato se v tistih redkih dneh, ki so prosti, precej družimo, "crkljamo" in kam odpotujemo. Jutri bo en tak dan, ko bo to mogoče. Z najmlajšim sinom, Črtom, bomo šli prvič v Postojnsko jamo, zanj bo to nedvomno posebno doživetje. Ostali pa bomo gledali, kako se čudi. Verjetno ga bo malo strah, potem pa bo užival in se sprostil …
Potem bomo v okolici poiskali kakšno dobro gostilno in se proti večeru vrnili domov. Tako si bomo nabrali pozitivne energije, ki jo bomo potrebovali za naslednje dni.

Koliko je star Črt?

Pet let.

Pa ostali otroci?

Nekaterim že težko rečemo otroci, čeprav so za starše vedno otroci. Najstarejši Andrej je samostojen fant, uspešen pisatelj in novinar. Mislim, da je zdaj pred izidom že njegova druga knjiga. Za prvo "Na zeleno vejo" je bil nominiran za večernico, kar je za prvenec odlično izhodišče.
Drugi je Rok in je tudi že čisto samostojen. Je akademski slikar in na akademiji zaključuje magisterij. Končuje zelo zanimiv album, igra pa tudi z mano v ansamblu. Zato z njim tudi službeno preživim veliko časa. Seveda, to ni enostavno, nastopati v bendu s svojim starim.

Kako pa je nastopati s sinom?

Tudi to ni lahko. Moraš biti takšne vrste človek. Moram potrkati, za zdaj si še ne greva na živce. Je pa tako dober, da bi takšnega težko našel in nadomestil.

Imate tudi hčer…

Zarja je do pred kratkim živela pri svoji mami, zdaj pa živi v Mariboru. Obiskuje oblikovno šolo in tudi sama ima umetniške ambicije, ki jih želi uresničiti skozi modo in oblikovanje. Je edina punca pri nas in ima zaradi tega poseben status.

Kakšen je ta status?

To je tista razlika pri očetih. Hčerke nikoli čisto do konca ne odidejo. Fantje odidejo, se odselijo, s hčerjo pa imaš en tak očetovski odnos – ne glede na leta in situacijo.

Ste ljubosumni, ko se osamosvaja?

Ne. To so čustvovanja iz prejšnjega stoletja.

In potem sta tu še sinova Žiga in Črt.

Žiga končuje osnovno šolo in me je ravno te dni prerasel. Je izredno talentiran fant. Govori dva jezika, igra klarinet, trenira plavanje in obvlada računalnike. Skratka, težko ga dohajamo. V bistvu se od njega že učim z veliko žlico.
Črt, naš najmlajši, pa ima izreden smisel za humor.

Pri petih letih?

Ja, pri petih letih.

Kako se to kaže?

S pripombami, z aktivnostjo. To se težko pove z besedami, to je potrebno doživeti.

Ste se kot oče v vseh teh letih spremenili? Kako?

Seveda. Učil sem se. Vsak otrok ti da nekaj svojega. Z vsakim imaš enkraten, neponovljiv odnos.
Vsakega vzgajaš v različnih obdobjih življenja in zato dobi različne stvari. Prvi dobi drugačne stvari kot zadnji. Pri prvem si v nekem fizičnem smislu še zelo aktiven, poln energije, pri zadnjem pa si bolj poduhovljen. Prvemu daš največji kos svojega življenja, zadnjemu pa najmanjšega. Zato moraš biti v tem najmanjšem kosu toliko bolj intenziven. Seveda, vsak dobi enako, če obstaja neka mera, samo vsebina je z različnimi poudarki.

Rekli ste, da ste se od Žiga že veliko naučili. Česa recimo?

Vsega o popularni glasbi in o solfeggiu, recimo. Jaz se tudi ukvarjam z glasbo, ampak nimam uradnih znanj, ki jih ima on. Zanj je to mala malica. Potem so tu računalniki, vse, kar je v zvezi z računalniki, obvlada z levo roko. Pa nove knjige, novi filmi, nove vsebine. Nove generacije imajo nove junake in jaz jih spoznavam skozi Žiga.

Včasih se verjetno zgodi, da vam kakšni novi junaki niso všeč ...

Seveda. Ampak treba je najti lučko, zaradi katere je tvojemu otroku nek junak všeč. Tako ga lažje doživljaš.
Drugače pri nas doma velja za vse enako: da smo zelo nestrpni do nestrpnosti. To pomeni, da skušamo živeti aktivno v boju proti nacionalizmom, rasizmom in kakršnim koli izključevanjem. Pri nas doma ni nobenih žaljivk ali vicev, ki bi bili žaljivi do drugačnih. To je ena od stvari, ki nas druži na družinskem nivoju.

Kako pa se odzovete, ko otrok pride v stik z zunanjim okoljem, v katerem je to običajno?

Saj, to je tisto, oborožiti ga moraš. Seveda ni formule. To mora vsak sam ugotoviti. Treba pa je biti načelen. Takšen kot si do sebe, moraš biti tudi do otrok, potem je stvar enostavna. Z načelnostjo se vse razreši.

Torej morajo starši biti vzor?

Seveda, brez tega ne gre. To je prastarševska lastnost, ki jo je imel že prvi oče.

Kdo pa je bil prvi oče?

Verjetno Adam. Z Evo sta imela sinova Kajna in Abela.

Abel je bil Kajnova žrtev, kako pa se razumejo vaši otroci?

To je sicer vprašanje za njih. Ampak mislim, da gradijo medsebojno spoštovanje. Sicer pa si sami gradijo svoje odnose, ne da bi midva posebno vplivava na to.

Imate pet otrok; danes se ljudje težko odločajo celo za enega … Kako gledate na družine v današnjem času?

Ja, nič jim ne zavidam. Ni enostavno. V Jugoslaviji je bilo lažje, kot je danes. Stvari se spreminjajo in niso naklonjene družinam z veliko otroki. Država ima tega polna usta, ampak v praksi je bistveno drugače.
Odgovorni starši vedo, koliko otrok zmorejo vzgajati na način in s standardi, ki si jih sami postavijo. Neodgovorno je imeti več otrok, kot jih lahko vzgajaš in zanje skrbiš. In glede na recesijo, krizo, ki se nam obeta, bo otrok verjetno še manj, če seveda država dejansko ne uresniči tistega, kar je v nekem smislu obljubila sama sebi. Se bo pa seveda zato treba odpovedati nakupom tankov in teh oslarij, se takoj izpisati iz Nata in se organizirati po kakšnem švicarskem ali švedskem modelu.

Zakaj naj nam bosta vzor Švica ali Švedska?

Oni se v te svetovne združbe ne vključujejo po črednem nagonu, ampak gledajo najprej v lastno skledo. Potem pa, če še kaj ostane, se gredo "frajerje" po svetu.

Pravite, da si mora vsak privoščiti toliko otrok, kolikor jih zmore. Ste bili tudi sami tako odgovorni in ste načrtovali vsakega otroka?

Seveda nisem. Prvega sina sem dobil, ko sem bil star osemnajst let in se nama je sin zgodil. Rekel bi, da je to stvar, ki ni tako redka. Mislim pa, da zaradi tega ni nikoli nikomur nič manjkalo. Ni pa bilo lahko. Vsekakor odsvetujem vsem fantom, da imajo zgodaj otroke, ker se mi zdi, da morajo najprej sami dozoreti. Zdi se mi, da danes to niti ni več tak problem in da je osveščenost višja, kot je bila pred tridesetimi leti.

Pa se vam ne zdi malo sporno tudi to odlašanje?

To je pa odvisno od vsakega posameznika. Potrebno se je zavedati trenutka. Starševstvo je boj, novemu življenju moraš izboriti prostor, čas in vsebine. Tega se bodoči starši včasih malo prestrašijo. Ampak kasneje se to tisočkrat poplača s stvarmi, ki jih doživljaš v svoji družini.

Kakšen primer?

Tisoč jih je. Ko recimo bereš časopis, najmlajši pa se igra s svojimi igračami in si poje. Takrat vidiš, da je zadovoljen, da ima polno življenje.

Bi imeli še kakšnega otroka?

Zdaj ne. Zdaj sem šel čez petdeseto leto. Če bi imel še enega otroka, bi ga hotel spremljati skozi srednjo šolo in hotel bi doživeti, da se osamosvoji. Za to pa bi moral biti star osemdeset let. Jaz sicer upam, da mi bo to naklonjeno, ampak vsak, ki ima otroke po petdesetem letu, se mora tega zavedati, tu ni nobene romantike.

Ali ste bili v dvomih že pri petinštiridesetih, ko ste imeli zadnjega sina?

Ne, tisto je bila zelo lepa stvar. Ko si enkrat zrel in finančno stabilen, si lahko privoščiš ta občutek in si rečeš: "No, zdaj bomo pa dobili še enega dojenčka." Po mojem je to za vsakega moškega nekakšna zmaga.

Ga zato bolj razvajate?

Seveda, na nek način. Ampak se ne pusti. Ni tak po značaju. Ne pusti se "crkljati," ne dovoli, da bi kdo kaj naredil namesto njega. Vse hoče sam.

Je mogoče podoben očetu?

Mogoče.

Se tudi sicer prepoznavate v svojih otrocih?

Seveda. To je hecno, ko vidiš sebe v njegovih letih. Včasih tudi zardiš. Vsekakor pa je potrebno vedeti, da je vsako očetovstvo sestavljeno tudi iz materinstva. Iz družinskega življenja. Izven tega je zelo težko biti oče. Jaz vse te stvari lahko uresničujem zato, ker je v zakonu z Barbaro tako, da ona opravi vse najbolj neprijetne zadeve. Ona vse sproti ureja in organizira, moja vloga pa je bolj protokolarnega značaja. Seveda, ima tudi vsebino, ampak si razdeliva delo.
Skozi starševski medsebojni odnos se otroci naučijo tudi tega, kako se obnašati do žensk in do prijateljev. V bistvu se niti ne zavedaš, kako te otrok opazuje in "skenira" tvoje reakcije. Čisto vse si zapomni, ničesar ne pozabi. Tako da en del vzgoje poteka nezavedno. So stvari, ki jih otroci vzamejo od tebe, za katere niti ne veš, da so se zgodile. Ko pa se zaveš, moraš biti previden. Če pošlješ napačno informacijo, ni dobro.

Posebnost velikih družin je tudi, da se otroci zgledujejo drug po drugem.

Ja, med njimi je neka solidarnost. Starejši nasproti mlajšim prevzamejo nek zaščitniški odnos in tudi že trenirajo za bodoče naraščaje, za svoje otroke. Naučijo se skrbeti drug za drugega, deliti stvari, naučijo se pripadnosti. To jim pride prav tudi kasneje, ko imajo svoje družine

Sicer pa je v velikih družinah vedno živahno.

Prej, ko sta bila fanta še doma in sta punce pripeljala na kosilo, so bili "piskri" ogromni: kuhalo se je kot v partizanskih filmih. Ko pubertetniki postajajo lačni, je hrano treba pripeljati domov s sanmi. Ko nas je včasih obiskal kakšen edinček, kakšen sošolec, je v vsem tem prav užival.