
Še danes imam pred očmi živo sliko otrok iz Cusca, nekoč glavnega mesta imperija Inkov. Bilo je kakšne tri dni pred božičem, ko sem v avli hotelske sobe skozi veliko okno opazovala jutranji utrip mesta. Pred menoj se je vila množica otrok, po videzu sodeč so bili osnovnošolčki. Prerivali so se, kot bi bil to njihov zadnji dan na tem svetu. Očitno je bilo, da je vsak od njih želel nekaj dobiti oziroma je po nekaj prišel. Stopila sem iz hotela, ker sem želela videti, po čem otroci tako hrepenijo. "Gotovo je nekaj velikega," sem pomislila in presenečena ugotovila, da so ti skromni, srčni otroci čakali na majhno čokolado, ki je bila očitno darilo Božička. Čokoladica je otrokom Cusca predstavljala prestiž, nekaj posebnega, bila je nekaj, česar si ne morejo privoščiti vsak dan …

Prav tako imam še vedno pred očmi majhno deklico, staro največ pet let. Hodila sem po lokalni tržnici nekega mesteca, ko sem se nenadoma zavedla, da za menoj koraka deklica, domačinka. Spremljala me je na vsakem koraku, se ustavila, ko sem kupovala, me počakala in zopet šla z menoj naprej. Bila je tako prisrčna, da bi jo brez težav vzela kar s seboj. Potem sem se spomnila: nekaj ji moram kupiti oziroma podariti. Vodič nam je svetoval, naj otrokom ne dajemo denarja, saj se potem navadijo, da od tujcev dobivajo denar in ne hodijo v šolo. Zato sem se odločila, da jo povprašam, česa si želi, kaj naj ji kupim. Pokazala je na mango, zanje prestižen tropski sadež, ki si ga lahko privoščijo le tisti, ki imajo nekaj pod palcem. Ko sem ji izročila mango, mi je deklica izkazala veselje in hvaležnost. Zdelo se mi je, da se je v njenih očeh prižgala nova iskrica upanja. Ta občutek je z menoj hodil še nekaj dni po dogodku …
Ob vsem tem sem si kar težko predstavljala, da bi otroci zahodnega sveta za čokoladico toliko časa čakali v vrsti ali tako vztrajno capljali za menoj le zato, da bi jim kupila mango.

Ob pogledu na te skromne otroke so mi stopile solze v oči. Podatek, da 62,7 odstotka prebivalstva v Peruju živi pod pragom revščine, je dovolj zgovoren. Veliko je otrok, ki življenje končajo na ulici, prepuščeni samim sebi. Večina se niti ne zaveda, da imajo pravico do osnovnega šolanja, zato se veliko zgodb perujskih družin konča žalostno. Lokalni vodič mi je razložil, da starši svoje otroke že zelo zgodaj pošljejo na ulico, kjer prodajajo izdelke, namesto da bi jih poslali v šolo, saj je boj za preživetje za večino hud. Najbolj zapostavljene so družine indijanskih potomcev, za katere se v večini menijo le svetovne dobrodelne organizacije. Veliko jih še vedno živi podobno, kot so živeli njihovi predniki Inki, a vlada se praktično ne zmeni zanje.
Kljub vsemu pa so otroci Peruja presenetljivo prijazni, veseli in skromni. Zdi se mi, da so bogata zgodovina in predvsem Inki tu pustili neizmeren pečat. Med domačini je še danes živo prepričanje in filozofija o življenju, da nam Mati Zemlja (Pacha-mama) vrne toliko in tako, kot ji damo ljudje, da bi se ji morali vsak dan zahvaljevati za vse, kar nam daje za preživetje, in od nje vzeti le toliko, kot nujno potrebujemo.
Inki so bili neverjetno močno povezani z naravo in Zemljo. Tako je bilo skrivnostno izgubljeno mesto Machu Picchu, ki je bilo tudi zadnje pribežališče Inkov in ga španski osvajalci nikoli niso odkrili, zgrajeno na nadmorski višini 2350 metrov. Okoli gore teče reka Urubamba, ki daje življenje (saj je voda vir življenja), mesto (danes ruševine) pa je obdano s hribi, ki predstavljajo zavetje Matere Zemlje. Ni čudno, da je bil Machu Picchu skrivnost vse do leta 1911.
Veliki večini otrok Peruja življenje ni dalo materialnih dobrin, a jim je podarilo hvaležnost do življenja, spoštovanje do malih stvari, srčnost in občutek za sočloveka. Kljub revščini ti ljudje z vsem srcem zaupajo in verjamejo Materi Zemlji in Velikemu duhu, da ju bosta bogato nagradila. Če ne v tem življenju, pa v naslednjem. Vse to je dediščina mogočnih in skrivnostnih Inkov, ki so bistvo življenja poznali veliko bolj, kot ga pozna moderni človek.
Svoje mnenje lahko zapišete tudi na forum.
Več o deželi Peru si oglejte v članku Peru – dežela, ki razkriva skrivnosti.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV