Knjigo Naj otrok izbira pot sta napisali strokovnjakinji Gill Rapley in Tracey Murkett, ki sta tudi mamici. Katere teme se dotakne in kakšen mit razbija?

Knjigo sta res napisali mamici in je v prvi vrsti tudi namenjena mamicam, predvsem tistim, ki razmišljajo kako, kdaj in na kakšen način uvajati čvrsto hrano svojim otrokom. Slovenija je sicer majhna država, a ima to posebnost, da ima skoraj vsaka vas svoja navodila in prepričanja o tem, kako bi bilo potrebno uvajati čvrsto hrano otrokom. Veliko navodil, napotkov, predvsem pa dobrih osebnih izkušenj mamic, ki so svojim otrokom uspešno uvedli hrano so zelo dragocene in koristne, se pa na žalost še vedno pojavlja ogromno strokovnih neresnic, ki povzročajo težave v prvi vrsti predvsem otrokom, v drugi vrsti pa tudi staršem (izbirčnost, neješčnost, prehranske motnje ipd.). Skratka knjiga Naj otrok izbira pot govori ravno o tem, da mora biti uvajanje čvrste hrane nekaj prijetnega, nekaj lepega, nekaj posebnega, v prvi vrsti za otroka kot tudi za njegove starše.

Uvajanje hrane je prva resna življenjsko pomembna igra za otroka, če lahko temu tako rečem. Pri tem otrok razvija različna čutila, spoznava se z okoljem, hrano v njegovem okolju, barvami, aromami, okusi ipd. Zato je seveda pomembno, na kakšen način mu mi to predstavimo, na kakšen način uvajamo čvrsto hrano. Knjiga govori predvsem o tehniki uvajanja hrane, ki so jo naši stari starši dobro poznali, a smo mi, mlajši rodovni, nekoliko pozabili na to.

Uvajanje goste hrane v otrokovo prehrano je za mnoge starše prav stresno obdobje. Toda strokovnjakinji svetujeta, da to počnemo na željo otroka. Kaj dejansko to pomeni?

Uvajanje čvrste ali kot jo vi imenujete goste hrane ne sme biti nikoli stresno! Če se že zalotimo v tej situaciji, je pametno narediti korak ali dva nazaj, in pogledati kje delamo napake. Najprej se moramo vprašati, ali je otrok res že pripravljen na uvajanje hrane (čvrsto hrano se navadno prične uvajati po dopolnjenem šestem mesecu starosti otroka, pred tem se svetuje izključno dojenje), ali otroku nudimo možnost, da hrano (posamezna živila) lahko okuša, mu damo dovolj časa, da se spozna z živilom? Mu pripravimo obrok na inovativen, otroku zanimiv način? Mu dovolimo, da se s hrano lahko igra – to velikokrat pomeni, da je več hrane na stolčku, obleki in na tleh kot v njegovem želodčku. Če vse to upoštevamo, bo uvajanje hrane postalo vse prej kot stresno. Ko govorimo o uvajanju hrane na željo otroka, imamo v mislih predvsem čas, ko otrok začne kazati prve znake o tem, da bi si želel poskusiti hrano, ki jo uživamo ostali okoli njega. To navadno sovpada tudi s tem, da otrok skoraj samostojno sedi v stolčku. Najbolj očiten znak je, ko otrok začne starše pozorno spremljati pri hranjenju, spremlja jih pri vsakem grižljaju, gibu ...

Avtorici ne zagovarjata zmlete (zmiksane) hrane, ker jo naši predniki tudi niso poznali, ni naravno. To poznamo danes, ko nam tehnika to omogoča. Pretlačena hrana ali posamezni mehki kosi živil, kot so npr. dobro kuhano meso, sadje, zelenjava ipd. so odlična izbira za začetek uvajanja čvrste hrane.

Tudi hranjenje po žlički je naša »človeška« izmišljotina, a vendar se temu nekako ne moremo izogniti, zato se s hranjenjem po žlički začne navadno z manjšim zamikom. Ob tem pa vendarle naj opozorim, da to velja za zdrave otroke. Vsi otroci, ki pa imajo zaradi zdravstvenih težav posebne prehranske prilagoditve, zanje veljajo drugačne smernice.

Kaj je pravzaprav skrivnost uspešnega uvajanja goste hrane na željo otroka?

»Skrivnost« uspešnega uvajanja čvrste hrane je pravzaprav nič drugega kot samo pozorno opazovanje in poznavanje svojega otroka. Danes se marsikateri starši znajdejo v situaciji, ko tega enostavno ne znajo oz si ne pustijo, da bi znali. Namreč narava je poskrbela, da vsaka mama zna dobro prepoznati potrebe svojega otroka, a le če si to dovoli. Vse preveč želimo otroka opisati z nekimi številkami (toliko in toliko gramov/dan se otrok mora zrediti, toliko in toliko gramov/dan mora otrok pojesti, pri teh in teh mesecih mora otrok začeti jesti, ipd.), pri tem pa pozabljamo, na tisto osnovno vez mama-otrok. Vse to starše dela živčne, nemočne. Ljudje smo si med seboj različni, tudi otroci so si, zato ne moremo in ne smemo delati primerjave s sovrstniki. Seveda je treba prepoznati tudi znake, ko nam otrok govori, da z njim nekaj ni v redu, da ustrezno ukrepamo in obiščemo pediatra.

Kaj postreči otroku za zajtrk, malico, kosilo, večerjo, da bo uravnotežen, zdrav obrok?

Na začetku uvajanja čvrste hrane na željo otroka avtorici ne govorita o »jedilnikih«, ampak predvsem da se otroku ponudi tisto hrano, ki je takrat na krožniku staršev. Hrana na začetku predstavlja bolj neke vrste dodatek dojenju oz. hranjenju z mlečno formulo. Šele kasneje se formira prave obroke. Knjiga ponuja nekaj idej za pripravo obrokov, čeprav se spodbuja, da otrokom ponudimo tisto, kar nekako jedo tudi starši. Seveda pa velja, da se otrokom, dokler ne dopolnijo enega leta starosti, ne ponudi medu, surovih mesnih in jajčnih izdelkov, mleka, sladkih in slanih živil ipd.

Otroci gredo skozi različne razvojne procese pri hranjenju. Najprej koščke hrane pobirajo z obema rokama, nato samo z dvema prstoma … Kdaj je potemtakem čas, da začne jesti z žlico in vilicami? Bo posnemal odrasle pri tem?

Res je, uvajanje čvrste hrane in sam proces hranjenja ni pomemben samo zato, da otrok pokrije vse potrebe po energiji, beljakovinah, maščobah, vitaminih in mineralih, ampak tudi da se pri tem nauči oz. izpili druge veščine, predvsem psihološke in motorične. Definitivno otrok pri vseh stvareh posnema starše, tudi pri hranjenju z žlico in vilicami. Kot smo že govorili, ni modro časovno opredeliti, kdaj bi otrok moral začeti uporabljati pribor, sigurno pa nam bo otrok sam nakazal, kdaj bi si tega želel. Tudi o tem pišeta avtorici knjige Naj otrok izbira pot.

Marsikatera mama pravi, da otrok, ko je sam, to počne zelo dolgo in je vse naokrog popackano. Je to normalno?

Seveda, še kako normalno! To je ravno ena izmed najboljših šol za otroka, da se spozna s hrano. Dokazano je, da imajo ti otroci bistveno manj težav z neješčnostjo, izbirčnostjo in pojavom kakršnihkoli prehranskih motenj tudi kasneje v življenju (najstništvo, odrasla doba). Starši imajo sicer nekoliko več dela s pospravljanjem, čiščenjem in umivanjem, a če se zavedajo, kako pomembno je to za otroka, jim to ne bo predstavljalo več težav.

Kako potem vemo, da je pojedel dovolj? Če nismo prepričani, naj mu dodatno ponudimo še njegovo najljubšo jed?

Zelo pogosto in zelo pomembno vprašanje. Tako kot pri odraslih se tudi otrokom dogaja, da imajo en dan boljši apetit, drug dan slabšega, da si en dan želijo to hrano in drug dan drugo, vse to je povsem normalno. Sigurno ne pride v poštev tehtnica, s katero bi tehtali, koliko je otrok pojedel oz koliko se je zredil na dnevni bazi. Če smo v dvomih ali otrok poje dovolj ali ne, se ga lahko stehta enkrat tedensko pri istih pogojih, sicer pa je vedno pameten tudi obisk pri pediatru.

Zakaj je tako pomembno, da otrok vzpostavi primeren odnos do hrane že tako zgodaj?

Ustrezen odnos do hrane, če se na njem gradi že od samega začetka uvajanja čvrste hrane, ima zelo pomembno vlogo skozi vse življenje otroka. Predvsem pa vzpostavljen ustrezen odnos do hrane zmanjša tveganje za pojav neješčnosti in izbirčnosti pri otroku, poleg tega pa zmanjša pojavnost različnih prehranskih motenj in posledičnih bolezni pri otrocih, adolescentih in odraslih.