Veliko je parov, ki po prihodu otroka zapade v rutino, svoboda postane utesnjenost in vsakodnevne obveznosti okoli doma in otrok preveč za posameznika. Nekateri namesto iskanja rešitev in iskrenega pogovora zato raje poiščejo drugega partnerja. Ker je tako lažje. Na portalu Miss7Mama so objavili izpoved matere, ki je ostala sama, potem ko jo je mož zapustil zaradi druge ženske, z besedami, da se je pač preprosto zgodilo. 

Rekel mi je: Se je pač zgodilo. Doletela me je ljubezen. Vedela sem, da je konec in vse tisto, kar se je moralo v meni zrušiti, se je v tistem trenutku zrušilo. Ni te doletela, ne v tem trenutku in ne čez noč ... že dalj časa sva se odtujevala, vem. 

Stopila sem proti njemu in umaknil se je korak nazaj, kot bi bil v strahu, da ga bom udarila. Nasmejala sem se, ga prijela za roko in mu rekla: Pridi, usediva se, samo eno vprašanje imam zate. Sedel je poleg mene in s cmokom v grlu sem ga vprašala: Jo ljubiš, kot si nekoč mene? Spustil je pogled in odgovoril, da jo. Morda še bolj.

Ne, nimaš je rad kot mene, niti je nikoli ne boš imel. Mene si ljubil z vsem svobodnim srcem in umom. Mene si ljubil brez obveznosti in stresa. Ljubiš jo strahopetno, glede na to da si rekel, da se ti je kar zgodila. Ker ljubezen se ne zgodi. Ljubezen pomeni ure in ure z nekom, milijon izgovorjenih besed, tisoče bežnih dotikov, na stotine pravih. Ni se zgodila, ne. Izbrana je bila, kot si bil ti zame izbran in kot sem bila jaz v množici drugih izbrana zate. Ne ljubiš je bolj kot mene, saj sem bila jaz tvoja svobodna izbira, ona pa je tvoj beg ... 

Beg od mene, utrujene. Priznam, utrujena sem vsak dan ... zaradi službe, doma, otrok. Priznam, zanemarila sem te in nimam veliko prostega časa, da bi se uredila zate in ti pripravila najljubše kosilo. Priznam – včasih še sama sebi nisem všeč. Ne ljubiš je bolj kot mene, ker si k meni prihajal iz sveta, v katerem sta obstajala zgolj ti in tvoja tišina, iz sveta, v katerem ni bilo neprespanih noči, jokajočih otrok, skrbi glede neplačanih položnic. K meni si prišel, da bi skupaj ustvarila nemir, ta isti nemir, zaradi katerega zdaj bežiš k njej. 

Zato me ne žali z besedami, da se je ljubezen preprosto zgodila, ne žali najinih skupnih let. Ne, nisem jezna ... enostavno sem že dolgo časa slutila, da je konec. Le težko mi je bilo to priznati na glas. Nekje globoko v meni je odzvanjal kliše, da sem sama kriva, da sta za to vedno kriva dva. Ampak veš, jaz bi vseeno ponovila vse najino – ljubezen in nemir, kajti bilo je veliko lepega in po lepem naju bom pomnila. 

Veš, ne bojim se več. Moj strah, da te ne bi izgubila, je izginil že dolgo nazaj, ko sem ugotovila, da te enostavno že dolgo nimam več. Veš, enkrat, ko se mi bo 'preprosto zgodil', ta nikoli ne bo ti. To nikoli ne bo to, kar imava midva, ker nikoli več ne bom mogla dati tolikšnega dela sebe in nikoli več mi noben moški ne bo pomenil več, kot pomenim sama sebi.