Darinka nam je poslala čudovite fotografije z družinskega sprehoda po mestu Maribor in srčno pismo, v katerem nam je razkrila, kako sta ji mož in sin pripravila čudovito presenečenje.

Že od nekdaj si je želela, da bi nekoč obiskala Maribor, mesto, v katerem se je rodila in nekaj časa odraščala pri babici in dedku. Toda na žalost je pot ni nikoli popeljala na severovzhod Slovenije.

Malo drugačen izlet

Medtem ko so v poletnih dneh vsi drveli proti morju, se je Darinkina družinica odločila za drugačen izlet – ''mahnili'' so jo po avtocesti iz Ljubljane proti Mariboru, ki leži na 269,5 m nadmorske višine. Pot so si krajšali s pripovedovanjem zgodb iz otroštva. Darinka se je spominjala, kako je z dedkom in babico prehodila pol mesta do mariborske knjižnice, kjer so se potopili v svet pravljic. Z njuno pomočjo se je zelo hitro naučila brati in pisati. V spominu ji je ostal tudi grad, o njegovi zgodovini ji je dostikrat pripovedoval dedek. Zapomnila si je, da je v njem živela mariborska deželnoknežja gospoščina in da je z leti to postal Pokrajinski muzej.

Ker je bil konec tedna, jim ni bilo potrebno plačati parkirišča v centru mesta in odločili so se, da se najprej malo posladkajo v slaščičarni, ki vabi goste že mnoga leta. Darinka je sinu in možu predlagala, da poskusita zagrebško rezino, ki jo je kot otrok dostikrat jedla v Mariboru. Za njo so morali odšteti malo več kot dva evra. Njami!

Pa začnimo!

Pa začnimo z raziskovanjem mesta … Ker je bilo sonce zelo močno, so se, kljub temu da so se samo nameravali sprehajati, namazali s kremo z zaščitnim faktorjem, si nadeli klobučke in sončna očala. Sina je najbolj očarala rdeča stavba v starem delu mestnega jedra. Mamica mu je povedala legendo, ki je povezana s frančiškani in cerkvijo: ''Pred davnimi časi so dobili frančiškanski menihi od kmeta v dar kravo. A s seboj niso imeli vrvi, kar jim je seveda povzročilo težave. Od takrat naprej nosijo zmeraj okoli svojega pasu vrv." Na Glavnem Trgu so se ustavili ob Kužnem znamenju, ki je bilo z vseh strani obsijano s soncem. Spomenik štejejo med vrhunska dela slovenskega baroka, okoli Matere božje je razvrščenih šest svetnikov, postavili pa so ga ob končni zmagi nad kugo v 17. stoletju.

Čarobna pravljica

Najlepši pogled na reko Dravo pa se jim je razprostrl na Lentu, ki je bil nekoč pristajališče približno 1100 splavom, poseben čar pa mu dajejo starinske stavbe z ozkimi ulicami. Še malček je vedel, da tukaj raste 400 let stara vinska trta, sorte žametovka ali modra kavčina, katere sloves sega daleč v tujino. Ker se je ravno v tistih dneh odvijal Festival Lent, so se na stojnicah poceni okrepčali in prisluhnili glasbi.

Čarobnost pravljic pa začutimo v Mestnem parku, kjer so se skrili pred vročino v senco različnih dreves. Sin je tekal med božansko čudovitimi cvetličnimi nasadi, oči so spočili na Rožnem griču, prekrasnih fontanah in treh ribnikih. Sicer so bili malce razočarani, ker okolico prvega preurejajo, toda Darinka jima je pojasnila, da se je nekoč tukaj drsala, poleti hranila ptice … Na otroškem igrišču sta se žena in mož usedla na klopco, sinek pa se je med tem gugal, plezal … Imeli pa so tudi priložnost spoznati prebivalko tega parka – zelo blizu k njim je namreč priskakljala veverica, ki je očitno navajena na obiskovalce parka.

In ker je dan tako hitro minil, jim je zmanjkalo časa za obisk Mestnega akvarija in terarija. Odločili so se, da se jeseni znova vrnejo na Štajersko, si ogledajo ribice in kuščarje. Izlet pa bodo takrat nadgradili s sprehodom po Pohorju, pogorjem, ki je večinoma poraščeno z iglastimi drevesi.