Sočutna notranja drža pedagoga

Sočutje pri delu z otroki se ne začne pri teoriji sočutne, povezovalne vzgoje. Ne začne se pri tehnikah in ustreznih stavkih ter pristopih. Začne se pri nas samih. Pri sočutju do sebe. Zmoremo biti sočutni do svojih nezaceljenih ran, nefunkcionalnih vzorcev in trenutkov, ko nečesa enostavno ne zmoremo?

V teh trenutkih si ne očitajmo in se ne polivajmo s krivdo, ampak bodimo nežni in iskreni do sebe, saj je to popolnoma človeško. Če je le mogoče, si vzemimo kakšen trenutek zase in se umaknimo. Z dihanjem se usmerimo vase in poskušajmo najti sprožilec v nas. Sprožilec, ki je prebudil jezo, občutke nemoči, morda razočaranja ali sramu. Otroci nas vedno popeljejo skozi naše otroštvo, če si to dovolimo. V starševstvu je to sicer še veliko bolj izrazito, vendar tudi delo z otroki v nas lahko prebuja marsikaj. Z delom na svoji osebnostni rasti, sočutju do sebe in razvijanjem odločne, a hkrati sočutne notranje drže bo sočuten, povezovalni vzgojni pristop prišel iz nas. Ne bo naučen iz knjige, ne bo prisiljen zaradi zunanjih pritiskov in občutka, da je treba tako delovati, ker se morda zdaj o takem načinu vzgoje govori.

Vsak pedagog ima določene življenjske izkušnje, ki ga oblikujejo v edinstveno osebo. Prav tako ima vsaka skupina ali razred svojo dinamiko, ker je sestavljena iz ravno tako edinstvenih otrok. Zato kakršnokoli primerjanje ni na mestu, niti ni v pomoč. Pomembno se je zavedati svojih šibkih in močnih točk, se ukvarjati s svojo rastjo in razvijati notranjo držo, ki nam bo narekovala sočutje, toplino in sprejemanje.

Lahko smo edina oseba, ki je do njega ljubeča ter mu pove, kako zelo pomemben in čudovit je.

Na mestu pa je, da se vsak pedagog zaveda svoje odgovornosti in moči, ki ju ima pri svojem delu. Predvsem vstop v vrtec je velikokrat med prvimi otrokovimi izkušnjami z zunanjim svetom, kjer je hkrati tudi ločen od svoje družine. Ni zanemarljivo tudi dejstvo, da nekateri otroci z vzgojiteljem v dnevu preživijo več aktivnega časa kot s svojimi starši. Prav tako so izkušnje v prvih letih življenja izjemno pomembne za otrokov nadaljnji razvoj in dojemanje sveta. V najzgodnejšem obdobju so otroci zelo dovzetni za vse informacije, senzacije, čutenja, ki se počasi, a vztrajno zapisujejo v njihovo telo. Zato moramo skrbno in zavestno vstopati v odnose z otroki, z védenjem o tem, da so šibkejši in povsem odvisni od naših dejanj, odzivov in ravnanj.

Izjemno pomembno je tudi zavedanje, da otroci prihajajo iz različnih življenjskih okolij. Statistika zlorab (spolnih, čustvenih in fizičnih) je zaskrbljujoče visoka, kar ni odgovornost nas, pedagogov, je pa zagotovo pomembno vzeti ta podatek na znanje in se zavedati, kakšno veliko vlogo igramo v otrokovem življenju. Lahko smo edina oseba, ki je do njega ljubeča ter mu pove, kako zelo pomemben in čudovit je. Lahko smo edini, ki mu nudimo varen in topel objem, ga pogledamo z ljubeznijo v očeh ter mu povemo, da ni kriv za stvari, ki se dogajajo (če o tem kaj vemo). Verjemite, to je dovolj. Dovolj za to, da otrok dobi pozitivno izkušnjo, ki ga bo oblikovala tudi za naprej. Ki mu bo pokazala, da grobost, nasilje, vpitje, napetost ni edino, kar obstaja.

Pomagajte otroku razumeti, zakaj nekega vedenja ne dovolite in ni sprejemljivo.

Pri otrocih smo velikokrat pozorni na vedenje, ki ga želimo popraviti, izboljšati, v nekih trenutkih tudi takoj prekiniti. Ob tem pa pozabimo razširiti pogled in se osredotočiti na možne vzroke, ki so to vedenje izzvali. Vedenje je simptom, ki nam želi nekaj povedati, lahko je tudi otrokov klic na pomoč, ki ga še ne zmore ubesediti. Seveda je včasih vedenje treba nemudoma prekiniti, vendar naj ne ostane samo pri tem. Pomagajte otroku razumeti, zakaj nekega vedenja ne dovolite in ni sprejemljivo. Ob tem nikoli ne dajajte poudarka na osebnost (slab/a si, ker si to naredila; neumen, neroden, ipd.), ampak na vedenje (kar si naredil/a, ni bilo prav).

Otroci si zaslužijo, da z njimi komuniciramo spoštljivo, saj smo mi njihov model. Pojdite na njegovo višino, ga poglejte v oči in mu z mirnim, odločnim tonom povejte, kaj od njega želite, pričakujete, zahtevate ali kaj vam ni všeč oziroma česa ne dovolite (jaz sporočila). Bodite dosledni in postavljajte jasne meje. Poskušajte pri vsakem otroku najti pozitivne stvari in mu jih tudi povejte. Dovolite otrokom jokati, saj s tem sprostijo napetost in odložijo težka občutja. Če se ob tem čutijo slišane in sprejete, bo za njih ta proces zdravilen. Pri svojem delu bodite prilagodljivi in odzivni. Ni vsak dan primeren za mirno ustvarjanje ali ogled lutkovne predstave v vaši izvedbi. Postavljajte smiselna pravila in ne izgubljajte energije za nepotrebna. Nemira v skupini, razredu ne poskušajte umirjati s sedenjem in z mirnimi dejavnosti, ampak ga sprostite skozi gibanje (tek, poskoki, kričanje). Predvsem pa naj se otroci veliko igrajo. Določene situacije, ki otroku povzročajo stisko, lahko preigrate z lutkami, s plišastimi igračami ali z različnimi figuricami, lahko jih izrazi tudi z risanjem.

Z opazovanjem in poznavanjem otroka se boste izurili v tem, da boste prepoznali njegove potrebe, čustva, ki ga pripeljejo do določenega neželenega vedenja. Ubesedite jih. Kadar pride pri otroku do močnih čutenj in če imate možnost, da druga oseba poskrbi za ostalo skupino, se z otrokom umaknite v en varen prostor, da se stiska pomiri ali vsaj delno umiri. Zrcalite mu občutja ali pa samo bodite ob njem. S tem mu boste sporočili, da ga vidite, da ima pravico čutiti, kar čuti in da se bo postopno učil, kako se čustva regulirajo, kar mu bo v veliko pomoč pozneje pri samoregulaciji.

Kaj je torej pomembno?

Stalno učenje in izobraževanje. Ko boste razumeli otrokov razvoj, boste razumeli njegovo vedenje in se lažje primerneje odzivali.

Osebnostna rast in sočutje do sebe. Od tukaj vse izvira.

Zavedanje odgovornosti in moči, ki ju imamo kot vzgojitelji. Pomembno lahko vplivamo na otrokova življenja. Naj bo ta vpliv pozitiven.

Otrok ne potrebuje samo brezpogojnega sočutja, ampak odločno vodenje, ki mu nudita občutek varnosti in sprejetosti.

Do otroka pristopajte z zavedanjem, da ste lahko edina oseba v njegovem življenju, ki je do njega spoštljiva in ljubeča.