Medtem ko je bilo v preteklosti pogosto običajno, da so 'padale batine', ko je otrok naredil kaj narobe, danes vemo, da to ni najboljši način vzgoje in da lahko povzroči negativne posledice za otroke. Poleg tega strokovnjaki, kot so psihologi, sociologi in drugi strokovnjaki, ne priporočajo niti kričanja na otroka, zato se starši pogosto znajdejo v dilemi – kako postaviti meje otroku brez kričanja ali kaznovanja?

Psihologinja Ljudmila Petranovskaja poudarja, da je nujno, da otrokom postavimo meje, saj brez tega ne razumejo, kdaj so naredili nekaj, kar ne bi smeli. "Želimo biti dobri, biti prijatelji svojim otrokom, biti prijazni odrasli. Ne želimo zlomiti otrokove osebnosti, uničiti njegovega ustvarjalnega potenciala ali se predati družbenim predsodkom, a meje morajo biti," je zapisala. 

Psihologinja opozarja, da starši, ki ne postavljajo meja, hitro preidejo v to, da dovolijo preveč. Posledično otroci postanejo razvajeni in ne razumejo pomena besede "ne." Dodaja, da je postavljanje meja otrokom zelo težko, ampak najti morajo način, ki bo zanje in njihove otroke deloval. Verjame, da je lahko kateri koli pristop uspešen, če starš verjame v svojo vlogo, ostane dosleden in se ne preda histeriji otroka, ko začne jokati. Verjeti morajo v svoje vzgojne metode, tako bodo tudi otroci začutili njihovo samozavest.

Postavljanje meja otrokom je ključni del vzgoje, saj jim s tem pomagate razumeti, kaj je sprejemljivo in kaj ni, ter kako naj ravnajo v različnih situacijah. Pomembno pa je, da to storimo na način, ki ne škoduje njihovi samozavesti, občutku varnosti ali odnosu z nami. 

Pet primerov, kako postaviti otroku meje brez škodljivih metod:

Jasno in dosledno komuniciranje pričakovanj 

Otroku je treba na jasen in razumljiv način povedati, kaj se od njega pričakuje. Namesto da se osredotočimo na prepovedi ("Ne teci po hiši!"), ga raje usmerimo k pravilnemu vedenju ("Prosim, da hodiš po hiši, da ne padeš."). Dosledno ponavljanje teh pričakovanj pomaga otroku razumeti, kaj je sprejemljivo.

Uporaba pozitivnih posledic 

Namesto kaznovanja otroka za napačno dejanje uporabimo pozitivne posledice, ki spodbujajo dobro vedenje. Na primer, če otrok pospravi svoje igrače, pohvalimo trud in mu obljubimo, da bo imel več časa za igro. Ta pristop otroku pomaga razumeti, da so pozitivne posledice posledica njegovih pozitivnih dejanj.

Postavljanje meja z razumevanjem 

Kadar otroku postavimo mejo, je pomembno, da mu razložimo, zakaj. Na primer: "Zdaj ni čas za igro na telefonu, ker moramo zaključiti s temi nalogami. Ko bomo končali, boš lahko igral." Na ta način otrok razume, zakaj so določene omejitve, in se počuti spoštovanega.

Brez groženj in manipulacij 

Namesto groženj, kot so "če ne boš tega naredil, ti ne bom več dovolil ...", raje uporabimo miren in odločilen ton. Na primer: "zdaj moraš opraviti naloge, potem pa imaš čas za igro." Otroci se bolje odzivajo na neposreden in pošten pristop kot na manipulativne pristope ali grožnje.

Spodbujanje odgovornosti in samostojnosti 

Otrok naj se nauči prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Če naredi napako, mu pomagaj razumeti, kaj je šlo narobe in kako lahko to popravi. Na primer, če otrok pozabi pospraviti igrače, mu lahko rečeš: "Razumem, da si se zabaval, ampak ko končaš z igro, je pomembno, da pospraviš. Naslednjič boš pospravil igrače takoj, ko se nehaš igrati."

Ključno je, da pri postavljanju meja ostanemo mirni, dosledni in spoštljivi. Otroci se najbolje učijo z zgledom in morajo vedeti, da smo tam, da jih podpiramo, ne pa le kaznujemo.

Vir: yumama