Permisivno vzgojo si mnogi različno razlagajo, načeloma pa starši dopuščajo otrokom več svobode pri odločanju, medtem ko manj poudarjajo avtoriteto in pravila. Ne postavljajo strogih meja, temveč otrokom dopustijo večjo svobodo ter so bolj razumevajoči in manj kritični do otrokovega vedenja, želja in potreb. Poudarek je na komunikaciji, da otroci izrazijo čustva in želje, kazni in sankcije se redko udejanjijo, če sploh.

Po opažanju rednega profesorja obče pedagogike in teorije vzgoje na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti na Univerzi v Ljubljani, dr. Robija Krofliča, je pojem permisivna vzgoja zelo različno razumljen. "Pomenil naj bi vzgojo z veliko čustvene podpore otroku in hkrati z malo vzgojnimi zahtevami, kar največkrat enačimo s pojmom "razvajanje". Z njim se tudi povezuje ideja, da moramo otroka vzgajati s čim manj omejitvami in kaznovanja, ki ga moramo nadomeščati s pozitivnimi spodbudami, čemur pogosto prištejemo še potrebo po nenehnem nadzoru nad otrokom," je opisal.

Permisivna vzgoja, ki spodbuja veliko čustveno navezanost na starše in malo omejitev, po njegovem v praksi ni izvedljiva. Kajti staršem je praviloma mar, kaj otrok počne, in imajo hkrati pogosto visoka pričakovanja. "Ko jih otrok ne uresničuje, ne moremo zgolj stati in opazovati, kaj počne, kar bi bil tako imenovan stil vse dopuščajoče vzgoje," je prepričan. Namreč ... živimo v družbi, "ki pretirano spremlja otrokove dosežke in ne dovoljuje napak, kar "skrbne" starše še dodatno sili v povečanje nadzora in čustvene manipulacije". Zato se "zatečejo k čustvenemu pogojevanju, ko svojo naklonjenost in ljubezen pogojujejo s tem, da otrok dela, kar sami ocenjujejo kot otroku primerno vedenje, in bo po njihovem prepričanju privedlo do družbenega odobravanja, otroku pa zagotovilo uspeh".

Med negativnimi vplivi permisivne vzgoje tako vidi "čustvene pritiske, manipulacije in pogojevanje v smislu, "ko si tak, te nimam rad/a". Ker se jih otrok pogosto ne zaveda, kot na primer "sovražnosti starša, ki ga kaznuje", se jim tudi ne zmore upreti." Prav tako ni najbolje, če otrok ne pozna meja ter je v središču pozornosti in glavni, kajti vpliv permisivne vzgoje običajno v vrtcih in šolah privede do izzivov, ker okolje zahteva določeno mero discipline, upoštevanja pravil in navodil ter prilagajanja.

Vzgojitelji in učitelji se lahko znajdejo v situacijah, ko težje izvajajo vzgojni ali učni načrt. Delo v vrtcih in šolah namreč terja določeno mero discipline, upoštevanja pravil, prilagajanja ... in pedagoški delavci se lahko ob otrocih, ki jim starši malokrat ali nikoli ne postavijo mej in jih skorajda ne kaznujejo, soočijo s težavami pri učinkovitem izvajanju dejavnosti in pouka. 

Da vpliv permisivne vzgoje lahko predstavlja težave pri odnosih med družino in vrtcem oziroma šolo, se zaveda tudi dr. Robi Kroflič. Delno zaradi močnejše čustvene navezanosti otroka na starše, ki je ni možno presesti na še tako čuječe in materinske vzgojitelje ali učitelje, in delno zaradi otrokove nezmožnosti upoštevanja določenih pravil in prepovedi. "V tem okolju se "razvajenost" prepozna v otroku, ki ne upošteva "dogovorjenih" pravil in trmasto vztraja pri svojih željah," je opozoril.

Čeprav pa takrat pomislimo, da imajo otroci težavo z avtoriteto, dr. Kroflič poudarja, da pomanjkanje avtoritete ni zgolj ali nujno posledica permisivne vzgoje. "Če avtoriteto razumemo kot moč vplivanja in ne kot "figuro odraslega, ki ukazuje in zahteva brezpogojno sledenje", potem vidimo, da se v permisivni vzgoji avtoriteta skrije in se "preobleče" v čustveno pogojevanje ter tako deluje pogosto močneje kot v klasični avtoritarni vzgoji. In v tej obliki ni preprosto prenosljiva na vzgojitelja ali učitelja," je razložil.

Če vemo, da avtoritete odraslemu "ne dodeljuje družbeni ali biološki položaj, ampak mu veljavo pripišemo tisti, ki ga cenimo kot osebo na določenem položaju", lahko sklepamo, da jo tudi staršem oziroma skrbnikom (ne glede na vzgojo) pripiše otrok, "ki potrebuje fizično in psihološko oporo v odraslem, ki zanj skrbi". In po priporočilu dr. Robija Krofliča bodo tudi "vzgojitelji in učitelji avtoriteto pridobili tako, da bodo otroku pokazali, da jim je mar zanj in da delujejo v njegovo korist, četudi zahtevajo nekaj, česar otrok v danem trenutku ne mara." Bistveno pa je sodelovanje staršev. "V veliko pomoč so jim lahko starši, saj če otrok vidi, da zaupajo vzgojitelju/učitelju, mu bo mnogo lažje zaupal tudi sam. In obratno – ko starši za vsako ceno ščitijo svojega otroka pred zahtevami vrtca oziroma šole, pomagajo spodkopati njihovo avtoriteto v očeh otrok," je obrazložil.

Otroke moramo usposobiti, da bodo samostojno in kreativno vstopali v svet, in jim privzgojiti sočutje

Dr. Robi Kroflič ne zagovarja trde vzgoje in vidi priložnost v usmerjanju in v opolnomočenju otrok za odgovorno samostojno delovanje. Po njegovem mnenju problem današnje družbe in institucij, kot so vrtci in šole, ni v popuščanju, ampak v prikriti avtoritarnosti. "Res smo se v vzgojno izobraževalnih ustanovah v veliki meri odrekli fizičnemu kaznovanju, a pogosto še vedno vztrajamo, da sta socializacijska in izobraževalna vloga absolutno na prvem mestu. Otrok mora osvojiti družbena pravila ter se naučiti in osvojiti spretnosti, ki smo jih mi odrasli označili kot zanj primerne," je orisal.

Socializacija in izobraževanje sta sicer do določene mere legitimna cilja, "ki pa jima moramo po mnenju filozofinje Hanne Arendt vedno dodati še en cilj – otroke usposobiti, da bodo samostojno in kreativno vstopali v svet ter ga spreminjali po svojih predstavah dobrega življenja. Ali – kot zapišejo tudi avtorji UNESCO-ve študije Nova družbena pogodba o izobraževanju (2021) – moramo z vzgojo novim generacijam ponuditi upanje v boljšo prihodnost, česar pa ni brez njihove vključitve v aktivno odločanje o svojem bivanju v svetu."

V podpornem okolju se bodo otroci ustrezno razvijali in slediti otrokovim razvojnim potrebam ne pomeni slediti njegovim trenutnim željam in kapricam ter se odpovedovati jasnim opozorilom, ko počne nekaj, kar ni primerno zanj in za okolje, je izpostavil dr. Robi Kriflič. Otroku je treba odpirati prostor za različne izkušnje in mu pomagati ovrednotiti situacije, v katerih se znajde, zato kot ključno vidi tudi vzgojo, pri kateri spodbujamo otroka, da se vživlja v čustveno stanje bližnjega in upošteva njegovo perspektivo v dani situaciji. "Tako bo prepoznal doživljanja drugega in ne bo ravnodušen, temveč sočuten. Lažje se bo prilagajal in manj bo nasilja. Tudi raziskave kažejo, da otrok, ki ga vzgajamo v krepitvi sočutja, kot racionalno bitje hitro sam začne izražati ustrezne oziroma nedopustne oblike vedenja v obliki moralnih pravil," je spomnil.

Treba je sodelovati in razumeti, ne obsojati

Če povzamemo – starši imajo pravico vzgajati otroke na način, ki se jim zdi najbolj ustrezen, hkrati pa je priporočljivo, če se vsaj delno prilagodijo in sodelujejo v dobro vseh – tako otroka kot tudi pedagoških delavcev. Ob spremenjenih vlogah in pričakovanjih, ki jih prinašajo različni vzgojni pristopi, so smiselna, dobrodošla in nujna prilagajanja tudi na strani učiteljev in vzgojiteljev, ki naj se ob tradicionalni avtoriteti kolikor je mogoče posvetijo sodelovanju in pogovoru z otroki in seveda starši.

Ni dvoma, da se ob soočenju permisivne vzgoje in bolj tradicionalnih pristopov pojavijo izzivi in tudi spori. A ključno je znati vzpostaviti ravnotežje med svobodo in upoštevanjem pravil. Permisivna vzgoja ni nujno slaba, ima prednosti in slabosti. Spodbuja sodelovanje in reševanje sporov na bolj demokratičen način, lahko pripomore k raznolikosti načinov učenja, spodbuja razvoj otrokovih lastnih interesov in izražanja želja ter lahko koristi pri razvoju socialnih veščin. Izzivi pa so pri uveljavljanju potrebne discipline, a treba jih je znati premostiti.

Ravnotežje med zahtevami in svobodo lahko po nasvetu dr. Robija Krofliča dosežemo s pogovorom, kjer od otroka pričakujemo, da bo prisluhnil predstavam in pričakovanjem drugega (odraslega ali vrstnika) ter da bo svoje želje usklajeval z željami drugih. "Pri soočenju z vrstniki v konfliktu pa njegovo pozornost usmerjajmo na posledice njegovih dejanj, ki jih trpi bližnja oseba, da se v njem prebodita empatična krivda in sočutje, kar ga bo privedlo do upoštevanja perspektive drugega. Dogovorno iskanje rešitev konflikta in postavljanje pravil otroke praviloma vodi do tega, da tudi lažje sprejmejo taka pravila in rešitve," je poudaril.

Ni se treba strinjati, a je treba razumeti. Rešitev nikakor ni obsojanje ali presojanje o primernosti vzgojnega pristopa. Bistveno je sodelovanje staršev in otrok z vzgojitelji in učitelji ter strokovnimi sodelavci, saj je za delovanje v vrtcih in šolah treba zagotoviti določeno raven discipline in upoštevati pravila. Pedagoški delavci naj spodbujajo sodelovanje, skušajo najti ravnovesje med svobodo in disciplino ter se kolikor je mogoče prilagajajo potrebam vsakega otroka posebej. Nenazadnje in zelo pomembno – ključ in rešitev se skrivata v sodelovanju, razumevanju in komunikaciji na vseh ravneh.