Imate občutek, da ste odraščali ob staršu, katerega ljubezen do vas je bila vedno pogojna? Da vas je imel rad in vas pohvalil, le ko ste blesteli in vse naredili tako, kot bi si želel on? Je starš od vas zahteval popolnost in je pogosto izrazil razočaranje nad vami? Vam je pogosto vzbujal občutke krivde in se bolj kot z resnico obremenjeval z govoricami okolice in s tem, kaj si bodo drugi mislili? Imate še zdaj občutek, da se ne veselijo z vami ob vaših dosežkih in uspehih, temveč vas konstantno kritizirajo? Potem obstaja velika verjetnost, da vas je vzgajala narcistična oseba ali oseba z narcistično osebnostno motnjo (NOM). 

Če ste odraščali ob staršu z NOM, se lahko zgodi, da boste v odraslem življenju to projicirali na partnerski odnos, kar lahko hitro pripelje do toksičnega odnosa, saj boste iskali partnerja z narcistično osebnostno motnjo ali pa boste sami prevzeli lastnosti narcistične osebe, ker boste vsa ta dejanja dojemali kot znak varnosti, ljubezni, nečesa, kar vam je znano iz otroštva, trdi terapevtka Wendy Behary. 

Odraščanje ob narcističnem staršu lahko pri vas vzbudi konstantno željo po nadzoru, lahko postanete izjemno samokritični ali precej občutljivi na kritiko drugih. Nekatere odrasle osebe, ki izhajajo iz otroštva ob narcisu, pogosto v odraslosti žrtvujejo sebe, saj je bilo to od njih pričakovano tekom otroštva. Možno je tudi, da boste v kasnejših odnosih težko postavljali meje ali pokazali ranljivost. Glede na to, da v otroštvu niste imeli priložnosti izživeti lastnih čustev, obstaja verjetnost, da boste tudi v odraslosti s težavo razumeli lastna čustva in občutke. 

Posamezniki, ki so jih vzgajali narcisi, so bolj verjetno nagnjeni k anksioznosti v odraslem življenju, nizki samopodobi, depresiji ali odvisnosti v odnosih. Terapevtka Beharyjeva svetuje, da dobro preučite narcizem in se na ta način soočite s težavami, prepoznate lastne travme iz otroštva ter lažje zacelite morebitne rane. 

Za portal Zadovoljna.si je Aleksandra Kocmut, avtorica knjige V opoju narcisa, pojasnila: "Že v otroštvu so nas naučili, da so taki odnosi, v katerih je nekdo nad- in drugi podrejen, odnosi, prežeti z raznovrstnim nasiljem, manipulacijo, pogojevanjem ... – ljubezen. Tako v teh situacijah prepoznavamo prav to: ljubezen." Ampak ljudje z narcistično osebnostno motnjo (NOM) ne znajo ljubiti. "V odnosih nas gledajo kot 'pripomočke' za tešenje svojih potreb, kot svoje podaljške, kar pomeni, da moramo biti taki, kot hočejo oni, in ne taki, kot smo." 

Na vprašanje, kakšne lastnosti imajo narcistične osebe, je odgovorila: "Treba je vedeti, da obstaja več vrst narcizma in da je tistim, ki se ujamemo v tak odnos, najtežje prepoznati tisto vrsto, ki se – tako se zdi in tako govorijo sami – nenehno žrtvuje za druge, ki ima "vse druge rajši kot sebe" in vedno najprej pomisli na druge (navidezna požrtvovalnost in tudi "žrtvenost"), ki vse življenje trpi zaradi izkoriščanja in krivic, ki se ji dogajajo, skratka ima do popolnosti naštudirano vlogo žrtve (t. i. prikriti ali ranljivi narcis). Dober test, ali gre za tovrstnega narcisa ali za kaj drugega, je empatija. Ko taki "žrtvi" zaupamo lastne občutke, ki se nam vzbujajo v odnosu z njo, bo vse tisto, kako "vedno najprej misli na druge" in jih "ima rajši kot sebe" in bi jim "vse dala", v hipu izpuhtelo – deležni bomo bodisi verbalnega napada, morda cinizma ali pa trpečega samogovora, kako smo ji s svojimi besedami zarinili nož v hrbet. Takrat bomo lahko jasno videli, da se sploh ne zaveda, da imamo tudi mi čustva in da s svojimi ravnanji tudi ona prispeva k temu, da je naš odnos slab, neenakovreden in nevaren.

Postavljanje zdravih meja je pomembno za otroke 

Pomembno je torej, da prepoznate znake, ki kažejo, da vas je vzgajala oseba z NOM, in se nato soočite z morebitnimi travmami ali posledicami, ki jih je imela tovrstna vzgoja na vas. Nato pa je potrebno prekiniti krog toksičnih odnosov in narcističnega mnenja, da bi s tem zaščitili sebe, svojo družino in otroke. Otrok mora namreč čutiti starševo brezpogojno ljubezen in sprejetost. Hkrati mu je potrebno dovoliti, da oblikuje svojo lastno identiteto, ne glede na naše želje in pričakovanja. Pri zdravi in dobri vzgoji pa so izjemno pomembne meje, s pomočjo katerih otroka usmerjamo in preprečujemo, da bi zrasel v malega narcisa.