Kaj je handling oziroma ustrezno ravnanje z otrokom (tudi rokovanje), kako ga izvajamo in kdo ga potrebuje, je za Bibaleze.si povedala fizioterapevtka Tatjana Jeglič iz Zavoda Gib. V Porodnišnici Ljubljana pa nam je  fizioterapevtka Mateja Medjimurec prikazala ustrezno ravnanje z novorojenčkom.

Kateri otroci  in zakaj potrebujejo ustrezno ravnanje?

Potrebujejo ga novorojenčki, dojenčki in/ali otroci, ki imajo prirojene ali pridobljene okvare ali poškodbe centralnega živčnega sistema (CŽS).

Prav tako ga potrebujejo novorojenčki, dojenčki in/ali otroci, ki nekoliko zaostajajo v razvoju (ne sovpadajo v pričakovane mejnike razvoja) zaradi neznanih razlogov, vendar pa ni dokazane poškodbe ali okvare CŽS, ali pa nimajo primernega okolja in spodbude za razvoj motorično - kognitivnih funkcij. Zaradi tega je njihov razvoj v zaostanku ali pa izkoriščajo neprimerne, nefunkcionalne, neraznolike, neekonomske in občasno tudi nevarne vzorce gibanja (ekstenzijski vzorec v trupu in/ali okončinah), ali pa so v neprimerni starosti prisotni refleksi, ki bi se v tej dobi že morali preoblikovati v normalne zaščitne reakcije ali gibanje. Potrebno je poudariti, da tudi normalno razviti otroci in odrasli potrebujemo za optimalno gibanje ekstenzijske vzorce (npr. pri stoji in hoji) in reflekse (npr. umaknitveni refleks), vendar jih izkoriščamo v primernem času, okolju in situaciji ter jih znamo prekiniti. Otroci, ki imajo težave v razvoju, pa venomer izkoriščajo enake vzorce gibanja ali reflekse. V tem primeru potrebujejo ustrezno ravnanje in spodbujanje razvoja.

Ali zadnje čase opažate, da vse več otrok potrebuje ustrezno ravnanje in zakaj je temu tako?

Že nekaj let v našem rehabilitacijskem centru opažamo, da se na nas obrača vedno več staršev, ki so zaskrbljeni zaradi motoričnega razvoja svojega otroka predvsem v prvem letu starosti. V tem trenutku moram poudariti, da bom v nadaljevanju govorila o otrocih, pri katerih sta nosečnost in porod potekala brez zapletov in ni prišlo do poškodovanja CŽS ne v prenatalnem ne v postnatalnem življenju.

Posamezni otroci res potrebujejo intenzivnejšo obravnavo in primeren handling, nekateri pa potrebujejo le stimulativno okolje in možnost razvoja svojih motoričnih funkcij. Eden izmed razlogov za povečan obisk in zaskrbljenost staršev je splošno zavedanje staršev, da naj bi imeli otroci predvsem v prvem letu starosti ustrezno ravnanje in stimulativno okolje. V splošnih občilih in na internetu najdemo veliko informacij o razvojnih mejnikih motoričnega razvoja otrok, malo pa je informacij o tem, kaj je ustrezno ravnanje in kako vzpodbujamo razvoj otroka. In ker nekateri otroci ne sovpadajo v začrtane mejnike razvoja, so starši vedno bolj zaskrbljeni in iščejo pomoč pri različnih strokovnjakih.

Drug razlog je tudi vse višja starost staršev, pri kateri imajo prvega otroka, ter morebitne težave pri zanositvi in donositvi in s tem povezana večja skrb za otroka. Vse to privede do večje potrebe po zaščiti otroka, zato ga ves čas nosijo v naročju ali pa leži na zelo zaščitenem ležišču. Tako otrok nima možnosti, da bi lahko razvijal svoje prirojene vzorce gibanja, nima možnosti raziskovanja svojega okolja.

Otroci potrebujejo za razvoj dovolj prostora, da se lahko obrnejo na bok ali na trebuh, da pasejo kravice, da se vsedejo, plazijo in nato stojijo ter hodijo. In če je otrok venomer nekje v varnem zavetju naročja svojih staršev in starih staršev, tega prostora nima in ne sledi sovrstnikom.

S kolegi v našem rehabilitacijskem centru se že nekaj časa sprašujem, kateri so še drugi razlogi, da prihaja pri otrocih do različnih težav v njihovem razvoju po rojstvu, vendar na to še nismo našli pravega odgovora.

Kaj bi se zgodilo, če z otrokom, ki potrebuje ustrezno ravnanje, ne bi tako ravnali?

Vse je odvisno od posameznega otroka in od tega, kakšne težave ima. Če so težave minimalne in otrok ni deležen ustreznega ravnanja, bo verjetno nekaj časa izkoriščal neprimeren vzorec gibanja, nato pa ga integriral v svoje motorično vedenje in se naučil primernega vzorca gibanja. Lahko vam povem primer moje nečakinje, ki je v svojem razvoju v prvem letu močno izkoriščala ekstenzijski vzorec v trupu za osvajanje novih motoričnih veščin, kasneje pa ga je izkoristila v primernih trenutkih. Deklica ni bila deležna ustreznega ravnanja, vendar je našla svojo pot razvoja in se primerno razvijala. Sedaj je živahna deklica, ki je morebiti včasih nekoliko bolj nerodna, vendar pa sledi sovrstnikom.

Če so težave večje in jih otrok ne zmore in ne zna integrirati v svoje motorično vedenje ter ni deležen ustreznega ravnanja in spodbujanja, pa pride do neprimernih vzorcev gibanja in je tako gibanje nevarno, neergonomsko, neraznoliko, nefunkcionalno in ne spodbuja nadaljnega razvoja otroka. Lahko se na nivoju funkcij telesa pojavi neprimeren mišični tonus, neprimerne obremenitve sklepov in obsklepnih struktur, zmanjšana gibljivost v sklepih, bolečine in razvoj deformacij tako na hrbtenici kot tudi na udih, skrajšane ali ohlapne mišice, kontrakture, skrajšave perifernih živcev, slabše ravnotežje in koordinacija.

Se starši zdravih otrok preveč obremenjujejo s tem, kako bodo dojenčka držali, dvigovali, pestovali, ...?

Povsem zdravi otroci ne potrebujejo specifičnega rokovanja, saj povsem zdrav otrok najde svojo pot razvoja. Pomembno je bolj stimulativno okolje, ki v otroku vzpodbudi radovednost in ga pripravi do gibanja. Tu bi izkoristila priložnost in povedala, da se vsak zdrav otrok občasno napne in naredi ekstenzijski vzorec, ki je tako popularen v naši družbi. Na primer: če se hoče odstraniti s prsi ali dudice, če je togoten ali mu je neprijetno ali pa je jezen in se izvija iz prijema staršev. Prav tako morajo otroci, ko se rodijo, počasi prehajati iz fleksijskega položaja, v katerem so bili deset lunarnih mesecev v maternici, v ekstezijski položaj – se morajo, torej, iztegniti. Vendar pa to ne pomeni, da otrok vedno močno tišči glavico nazaj in ne zna prekiniti tega vzorca gibanja. V takšnih primerih pa je potrebno primerno rokovanja, ki je vedno individualno določeno in naučeno.

Kdo staršem svetuje in priporoči ustrezno ravnanje z dojenčkom?

V Sloveniji pediater napoti otroka v razvojno ambulanto, kjer ga pregleda zdravnik, in on odloči, ali potrebuje obisk pri fizioterapevtu ali ne. Ustreznega ravnanja se nato starši naučijo pri fiziotarepevtu, ki je strokovno usposobljen za delo z novorojenčki, dojenčki in otroki. Imamo sicer neke splošne prijeme, ki pa so posebej prilagojeni potrebam posameznega otroka in starša. Upoštevati moramo dejstvo, da smo vsi ljudje različni, da smo individualisti in morda rokovanje enega starša ne ustreza drugemu staršu ali otroku s povsem enakimi težavami. To je tudi razlog, zakaj je tako malo informacij, kaj ustrezno ravnanje je, saj mora biti ustrezno prilagojeno in vzpodbujati motorični razvoj točno določenega otroka.

Se ustrezno ravnanje razlikuje pri novorojenčku in starejšem dojenčku?

Da, ker razvoj kontrole poteka od glave navzdol proti nogam in je specifično določen glede na razvojno stopnjo otroka.