Nosečnost je potekala normalno, sicer z nekaj več obiski pri zdravniku in v zadnjih mesecih v bolnišnici, ampak bilo je krasno - do 36. tedna nosečnosti. Takrat je namreč moj mali, še nerojeni otroček prenehal rasti. Takrat se je pojavil grozen in neznosen strah. Predvideni datum poroda sem imela 4. januarja 2010. Z ginekologom sva se dogovorila, da 28. decembra zaradi nevarnosti, da bi bil otrok v stiski, sprožijo porod. Tako sem 22. bolnišnico zapustila s strahom pred prihajajočim datumom. Bila sem pomirjena, ker otroček sicer ni kazal nobenih znakov stiske.

Naslednji dan se je zgodilo. Ves dan sem čutila nekakšne krče. Pomislila sem na vse mogoče, nikakor pa, da se je začelo. Vse tja do 21. ure ne, ko me je fant pripeljal v porodnišnico. Nisem imela časa za strah pred porodom. Minilo je neverjetno hitro. Najkrajših pet ur, z nekaj krepkih bolečin. 24.12.2009 ob 1.16 sva dobila deklico po imenu Hana. Bila je majhna (moj Bog, kako majhna), merila je 48 cm in tehtala 2550 gramov. Ampak bila je zdrava in to je bilo najpomembnejše.

Moja punčka je lepo rasla, se redila in bila vsak dan bolj živahna. In jaz sem rasla z njo (duhovno), se učila od nje in ugotavljala, da je biti mati nekaj neprecenljivega, najlepšega. Dnevi in meseci so minevali in moja Hana je bila zdrava, vesela in zame najlepša dojenčica na svetu.

In nato spet …

… pri šestih mesecih v posvetovalnici še ne sedi, se ne obrača na trebuh. Dobiva napotnico za razvojno ambulanto. Neverjetno, kaj vse matere uspemo zdržati. Občutila sem neverjeten strah, ta presneti, dobro znani strah. V bolnišnici so ugotovili asimetrijo in naju napotili na fizioterapijo. Bilo je težko. Pa ne vaje, te so bile lahke. Težko je bilo poslušati otročka, kako joka od jeze, ker mora uporabljati mišice, ki mu jih do sedaj ni bilo treba. Ampak moja deklica je že po dveh tednih začela izvajati vragolije, med katere štejem tudi padec s postelje zaradi obračanja na trebuh in nazaj na hrbet.

Danes je moja princeska stara devet mesecev in je popolnoma normalno razvita dojenčica, ki se plazi, samostojno sedi in se samostojno dvigne na noge ob opori. Še vedno hodiva na fizioterapijo, še kar lep čas bova hodili, ampak ni pomembno, kajti začela je uživati ob vajah. Nič več ni joka in nič več ni skrbi, da je nekaj narobe, kajti, kar je narobe, bo prav. Ob vajah in trdem delu.

Moja lepotička je najlepše darilo življenja. Darilo, ki smo ga v družini dobili prav za praznike. Moje darilo partnerju, babicama, dedkoma, stricem in tetam. Naše darilo.