Kaos v stanovanju

Ampak najina komunikacija ni bila že od nekdaj tako učinkovita … Na porodniškem dopustu sem za vsa gospodinjska dela skrbela sama, po lastni volji. Ker sem želela, da je vse na določenem mestu, nisem marala, da se mož vmešava v moj red na kuhinjskih policah, v omari z dojenčkovimi oblačili. Tu in tam sem mu odstopila sesanje in še to samo zato, ker imam sesalec iz prve svetovne vojne in je za njegovo uporabo potreben mišičnjak.

Vse se je postavilo na glavo, ko sem se vrnila v službo. Naenkrat se je naš pravljični dom, kjer je vsaka stvar imela svoje mesto, spremenil v vesoljni kaos. Resnično nisem mogla sama poskrbeti za vse, vajeti so mi popolnoma ušle iz rok. Naš dom je klical na pomoč in prvi, ki bi nas lahko rešil iz praha in nereda, je bil mož, ampak on je kar sanjaril o pridni ženki, ki je še do nedavnega v eni roki spretno vihtela kuhalnico, v drugi pa čistilo za tla. Vmes med gospodinjenjem je kot najbolj skrbna mamica nahranila dojenčka, vsakič kot strela prihitela k njemu, ko je zajokal. Moža se sprememba v našem življenju ni dotaknila preveč, v meni pa je kar vrelo, vse do dne, dokler se nisem najprej spotaknila ob čevlje, ki so razmetani ležali pred vhodnimi vrati. Za nameček sem še trikrat kihnila, zagotovo od mnogih prašnih delcev, ki so viseli nad nami. In ko v ogledalu zaradi prstnih odtisov več nisem videla svoje podobe, sem izbruhnila kot vulkan: ''A v tej hiši ni nikogar, ki bi sploh opazil našega domačega 'smetišča'?!'' Ne spomnim se več, kaj vse sem izrekla v jezi, zagotovo je bila vmes še kletvica … in medtem ko je iz mene bruhal ogenj, je mož hladno odgovoril: ''Pa če se ne spomnim, kaj vse je treba postoriti … Povej mi, pa bom to opravil.'' Čisto nedolžno ...

In naslednji dnevi so minevali v opominjanju, opozarjanju, jaz sem izgubljala živce in vso svojo energijo sem usmerila v to, da sem poskrbela, da mož ni pozabil pomivati, loščiti, drgniti ... z enako vnemo, kot sem to počela jaz.

Usodno sporočilo

Nekega petka pa se je pri nas zgodil čudež, no, vsaj mi smo ga sprejeli za magičnega, ker je našo družino vrnil na stare tire. Ker sem imela dan do vsake minute izpopolnjen s sestanki, sem varstvo sina zaupala babici, možu pa sem že zjutraj pustila sporočilo, kaj vse lahko postori, da mu ne bo dolgčas, ko bo brez naju. Zapisala sem: ''Dragi, moj pridni možek! Ker vem, da se ti bodo ure brez naju vlekle kot jara kača, ti bom zapisala, kaj vse lahko storiš. Posesaj! Pospravi posodo! Zloži pisano perilo v pralni stroj in mokra oblačila obesi! Zlikaj si pet srajc za naslednji teden v službi! Obljubljam – če bodo vse naloge uspešno opravljene, se bom iz dolgočasne žene prelevila v pravo zapeljivko. Pričakujem super vikend!''

Ko sem se zvečer vrnila domov, nisem mogla verjeti svojim očem. Naše stanovanje se je bleščalo, prav nobena stvar ni izstopala iz ustaljenega reda, vse je bilo kot iz škatlice. Usodno sporočilce nam je omogočilo čudovit vikend, ki smo ga preživeli tako, da smo se odpravili na izlet na morje. In oba z možem sva bila zelo prešerne volje, ker sva vedela, da naju doma čakajo prijetno pospravljene ''sobane''.

Še vedno možu pišem 'sporočila', včasih krajša, včasih daljša, včasih poleg raznih opravil vključim še ljubezensko izjavo, obljubo, ki jo seveda izpolnim. Popisani beli listi so rešili našo družino, najin odnos, da izpolniva pričakovanja drug drugega, da se ob večerih ne gledava mrko, temveč se raje stisneva skupaj in uživava ob soju sveč.

Za najino rešitev zakona, uspešno komunikacijo – pisanje 'sporočil' – ne boste našli znanstvene podlage. Svetovalci za partnerske odnose bi se zagotovo smejali mojim opomnikom, listkom s seznamom, toda jaz sem zadovoljna, mož pa tudi, ker mu ni treba razmišljati o tem, kdaj je treba kaj postoriti, ampak ga na to prijazno spomni njegova žena. Mogoče smo pa le tipična srečna družina!