Bralka Brigita nam je zaupala svojo zgodbo. Za bibaleze.si je povedala, kako je bila razočarana nad spolom otroka, ki ga je nosila pod srcem.

Še preden sem zanosila, sem si predstavljala deklico. Majhno, modrooko in podobno njemu, mojemu dragemu. Sanjarila sem o tem, kako ji bom kupovala oblekice, kako jo bom česala, ji delala pričeske. Da, želela sem si malo princesko.

Zanosila sem takoj in se otroka zelo veselila. Deklice. Verjela sem, da je deklica in ko sem imela pregled nuhalne svetline, je ginekolog zatrdil: »Da, skoraj prepričan sem, da je deklica!«
Uf, najraje bi skočila do neba. Deklica, deklica!
Veselila sem se, komaj čakala, da se rodi. Izbrala sem ji ime. Naja.
Mož se je veselil z mano. Njemu je bilo sicer vseeno, meni pa ne. Mož bi bil vesel tudi, če bi rodila fantka, jaz pa ne.
In prav to me je čakalo. Na morfologiji sem doživela velik šok.
»Fantek je,« mi je povedal ginekolog.
»Ne, deklica je. Zmotili ste se,« sem izjecljala.
»Zagotovo je fantek,« se ni dal, meni pa se je začel podirati svet.
Nočem fantka, saj mi je vendar pred tedni zatrdil, da je deklica.
Domov sem odšla razočarana, nisem se dotaknila trebuha, nisem ga želela niti pobožati, nisem želela njega ampak njo.
Strah me je bilo. Počutila sem se grozno. Pod srcem sem nosila otroka, ki ga nisem želela. Upala sem na čudež.
Možu sem povedala, da nosim fantka in se zjokala. Povedala sem mu, da ga nočem. Da si želim lepo deklico, da si želim Najo. Ni me razumel, bil je šokiran nad mojim vedenjem.
»Kako si lahko taka? Kako sploh lahko rečeš kaj takšnega,« je bil žalostne, jezen, razočaran.
Naj sem se še tako trudila, tega otroka nisem mogla sprejeti. Srce mi je krvavelo, ker sem tako čutila, pa vendar se nisem želela slepiti. Nočem ga, ne bom ga mogla imeti rada. Ni Naja.

Ne morem reči, da je moja nosečnost potem potekala mirno, polna veselja in pričakovanja. Ker ni. Brez volje sem pripravljala stvari zanj, brez volje sem nakupovala modre pajacke in žabice. Ko sem začutila njegovo brcanje, mi je bilo odveč. Strah me je bilo mojih negativnih čustev. Mož me ni razumel. Menil je, da je moje ravnanje zelo grdo. Ampak, nisem si mogla pomagati in nisem imela nikogar, ki bi me razumel. Le kako lahko nekdo razume nosečnico, ki je razočarana nad spolom svojega dojenčka?

Prišel je dan rojstva. Do takrat sem se nekako sprijaznila, da ne bom imela Naje, ampak Erika. Ime je izbral mož, meni je bilo skoraj vseeno, kako mu bo ime.
Porod je potekal hitro, v dveh urah je prišel na svet majhen črnolas fantek. In bil je popoln. Dali so mi ga v naročje in tisti hip, ko sem se mu prvič zazrla v oči, me je začelo ščemeti po vsem telesu. Začela sem jokati in ga stiskati k sebi.
»Oprosti, oprosti,« sem mu šepetala in ga privijala k prsim.
Tisti hip, ko sem začutila njegovo nežno glavico ob svojem licu, sem sprevidela, kakšno krivico sem mu naredila. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da ga imam najraje na vsem svetu. In ni bilo opravičila za moje misli, za moja negativna čustva.
Vedela sem, da je vse moje občutke čutil in to sem morala nekako popraviti …

Danes je Erik star že skoraj dve leti. Je najlepši fantek. In imam ga najraje na svetu. Niti pomisliti ne smem, kako sem se počutila med nosečnostjo. Žal mi je, toda nisem si znala pomagati.
Čez mesec dni bom ponovno postala mamica. Ne, nisem vprašala za spol otroka. Nočem vedeti. Hočem, da je presenečenje. Vseeno mi je ali bo fantek ali deklica. Nimam izbranega imena. Z možem ga bova izbrala tisti hip, ko mi bodo dojenčka položili v naročje.