Vsa obupana me je vprašala: "Kako zmoreš? Kako lahko vzgajaš štiri otroke, če pa jaz komaj enega?"
Skomignila sem z rameni: "Saj ni tako težko. Gre, ker mora iti. Saj niti ne premišljujem, da ne bi zmogla."

In začela sem se spraševati, kje je past. Zakaj imajo starši edinca po navadi več težav od nas, staršev z več otroki? Bolj komplicirajo? Se zapičijo v vsako, še tako nepomembno stvar, ki je mi niti ne opazimo, ker je enostavno ne utegnemo opaziti?

So edinci bolj živahni? Ne, tega ne bi rekla. Moj najmlajši sin ima v sebi živahnosti za vse štiri. Včasih me vse uspe 'uničiti' v petih minutah. Včasih sem vsa prepotena, še preden mu dam poljubček za slovo, ko odhaja v vrtec.

V spomin se mi je vtisnil prizor z lanskega dopusta. Za primerjavo naj povem, da je bila najmlajša hči stara osem mesecev, najmlajši sin pa dve leti. Zjutraj smo prispeli v prijeten zalivček ob morju. Se 'razkomotili', najmlajša je spala v vozičku, najmlajšemu smo nadeli rokavčke, mu dali lopatko in kanglico, starejša dva sta v malem zalivčku stikala za rakci. Jaz in mož pa sva sedla vsak v svoj ležalnik in si privoščila kavo iz termovke.

Kmalu se nam je v zalivčku pridružila še ena mlada družina. Par je imel sinčka, starega približno tri leta. Z možem sva opazovala njihovo raztresenost. Oba sta se sukala okrog otroka, on pa je sedel pri miru in čakal. Čakal, da sta ga slekla, mu nadela kopalke, mu napihnila rokavčke. Čakal je, da sta mu v roko potisnila lopatko, čakal je, da sta mu določila primeren prostorček, kjer se je lahko igral, čakal je, da sta mu dala še eno primerno igračko. Čakal je, da sta mu poveznila kapo na glavo, da sta mu izbrskala kamenček iz sandala. Čakal je, da sta mu obrisala nos, da sta ga vprašala, če je žejen in mu nato ponudila sok, čakal je, da sta namesto njega dala slamico v sok, da sta poskusila, če je sok dober. Čakal je, da sta se odločila, da ga zebe, izbrala primerno brisačo, ga zavila vanjo in položila na točno določen in primeren stol. Nato pa sta počasi pospravila še svoje stvari – naj omenim, da so imeli s sabo veliko več torb kakor mi! In naveličano so kaj kmalu krenili nazaj. Najbrž v hotel, kjer sta mu izbrala primerno kosilo …

Sama si tega nekako ne znam predstavljati. Ne morem streči otrokom spredaj in zadaj. No, lahko bi, toda potem bi vsak večer z možem padla na kavč kot dve ožeti cunji, še preden bi jima uspela zaželeti lahko noč. Enostavno ne gre. Moji otroci imajo mamo in očeta takrat, ko ju potrebujejo. Vedno sva na razpolago, dobro pa vedo tudi, da imava pravico do svojega časa. Čeprav so štirje, so vsak večer ob zmerni uri v postelji. Vedo, da je treba za določeno stvar, za katero želijo, da je narejena ali da se izpolni, vložiti določen trud. Vedo tudi, da sva jaz in njihov oče zaveznika, vedno pripravljena pomagati, vedno pripravljena objeti in potolažiti, vedno pripravljena poslušati o pripetljajih, ki so se zgodili čez dan.

A prijatelje si otroci izbirajo sami. Prav tako svoja občutja in želje občutijo sami. Njihove želje niso najine, njihov dan ni najin. Tukaj sva, da jih ščitiva, da jih bodriva in spodbujava, in ne, da namesto njih razmišljava ali da namesto njih začrtava njihov dan in njihove želje.

Imajo starši edinca včasih preveč prostega časa? Ali delajo stvari namesto svojega otroka? So edinci razvajeni? Ali smo starši več otrok bolj strogi? Ali se premalo posvečamo vsakemu posebej? Ali je vseeno, koliko otrok imamo in je naša vzgoja odvisna le od tega, kakšni smo mi, starši?

Presodite sami. Menim pa, da vsak od nas vzgaja po svojih najboljših močeh. Kajne?

Svoje mnenje lahko napišete tudi na forum.