Sita sem vprašanj, ko me nekdo, ki me prvič ali komaj kdaj sreča, a ve, da imam tri otroke, da gradimo hišo in da moja služba ni ravno "klasična", vpraša: "Pa kako zmoreš?!" Zadnje čase sploh ne odgovarjam več. Kaj pa mislijo ljudje, da se bom vrgla na tla in cepetala, če kdaj ne bom zmogla?!

Še huje je, ko mi kdo reče: "Ti imaš pa tako službo, da te otroci sploh nič ne vidijo!?" ... To me najbolj razjezi. In tako sem pred dnevi v sveti jezi odgovorila sosedi, ki je rada "na tekočem": "Prvič, nikogar ne zanima, koliko me moji otroci vidijo, drugič pa, če se vam smilijo, vas povabim v soboto k nam domov, da mi boste pospravili stanovanje, jaz pa bom šla z otroki v živalski vrt!"

No, sosedo je odneslo do konca ulice in od takrat se "ne pogovarjava" ...

Službe so različne in delovni urniki tudi. Tovarniško delo ponekod še vedno poteka od šeste do druge ure. Prodajalke delajo popoldan, dopoldan in še čez vikend. Zdravnice dežurajo tudi ponoči, medicinske sestre ravno tako – ja, kdo pa ima, prosim vas, danes še "normalno" službo?!

Sama sem novinarka. Kakšen je moj delovni čas? Ni ga. Lahko bi se reklo, da je kar 24-urni. Tudi če imam prost dan, telefon brez prestanka cinglja. Če nisem kje na terenu ali v službi za računalnikom, sem po vsej verjetnosti doma ... na telefonu. Vedno pa se nekaj po drugi uri odpravim po mlajši punci v vrtec. Počakamo še moža in starejšo hčerko in skupaj pojemo kosilo. Včasih je hitro pripravljena in nezdrava hrana, velikokrat pa nam kaj slastnega primakne zlata babica. Med kosilom vsak pove, kako se je imel čez dan. Po kosilu pa se ponavadi začne "kaos". V novi hiši gomazi različnih mojstrov, starejšo hčer moram peljati na trening, mali dve na sprehod, pa na kolo ...

Mož ob delu še študira, tako smo punce skoraj vse dni v tednu same. Čez teden sem kot hobotnica. Ena lovka je v hiši, druga v avtu, tretja pri malih dveh, četrta pere perilo, peta ga zlaga, vmes šesta pospravlja stanovanje ... uf, pa ima hobotnica toliko lovk??? Zvečer sledi še tuširanje, večerja, pravljica, prepiranje z najstnico, ki bi rada gledala televizijo do nespodobne ure ... Ob devetih je morda tišina. Kasneje se z možem odpraviva čez cesto v novo hiško, kjer do polnoči ali še dlje delava – pleskava, čistiva, pripravljava novo gnezdo za naše mladičke. Pred eno uro ne greva spat. Naslednji dan se zgodba ponovi. Naš "družinski" čas je kot tisoč koščkov stekla ...

Aha, če vas zanima, kdaj z možem opravljava zakonske obveznosti – tudi to je del organizacije. Velikokrat ob nenavadni uri in vse poredkeje v spalnici; prednost tega je, da je bolj zanimivo, kot pa 15 let seksati samo zvečer in v spalnici.

Že leta pa me vodi geslo: Čeprav malo, naj bo kvalitetno! Če naš skupni čas primerjam z drugimi družinami, na koncu ugotovim, da nam gre bolje. Jutra so naša. Vsako jutro s puncami skupaj vstajamo in v miru pojemo mini zajtrk. Morda se dvakrat v mesecu zgodi, da jih ne spravim spat sama. Pri takem tempu življenja se preprosto naučiš organizacije. Da se z otroki pogovarjam, izkoristim vsak trenutek. Medtem ko pospravljam posodo v pomivalni stroj, se pogovorjamo, ko ravnamo perilo, pojemo, ko čakamo starejšo sestrico, da bo končala s treningom, gremo v trgovino ali na sprehod. Stanovanja ne pospravljam ob sobotah, ampak dan ali dva prej; tako nam ostaneta dva dneva v tednu, ko smo vsi skupaj.

Naučila ali bolje rečeno prisilila sem se, da sem začela upoštevati prijateljičin nasvet: "Umazano posodo, prah in razmetano stanovanje boš imela lahko še vse življenje, tega dne z otroki pa nikoli več!" Dolgo časa je trajalo, da so moji sicer razgibani možgančki dojeli te besede. Seveda pa ne smem pozabiti še "navad", ki sem jih nenamerno prevzela od mame. Vsak dan toplo in primerno kosilo, če se le da ob istem času, perilo mora biti obešeno po velikosti, likaj tudi spodnje perilo, da bo mehko in prijetno, obvezno pomivaj okna pred velikimi prazniki, nikar ne bodi glasna, da te sosedje ne slišijo, nikoli ne pusti posode v pomivalnem koritu, vsako soboto natančno pospravi stanovanje, v nedeljo naj bo kosilo ob 14h ... O moj bog, to pa vendarle ne gre!

Najprej sem se znebila likanja, sušilni stroj je zakon! Ko ta neverjetni izum konča svoje delo, oblačila zložim v omaro. Okna pomivam, ko se že res težko kaj vidi skoznja. Kosilo kuham zvečer za naslednji dan ali pa naredim kaj enostavnega. Za uživanje v kuhi imam dovolj časa čez vikend, če smo doma. Sicer pa ima mož kosilo v službi, otroci v vrtcu in šoli, jaz pa tudi kaj nezdravega v službi, torej je zmagovalna kombinacija zgodnja večerja. Pospravljamo "sproti", če se temu lahko tako reče. Enkrat na teden, pa ne v soboto (!), posesamo pršice in pomijemo tla. V spomladanskih dneh pa me ne boste videli drugje kot zunaj na travniku, kjer s puncami igramo nogomet, kolesarimo, rolamo, sadimo rožice in opazujemo sosede, ki imajo tako pospravljeno hišo, da so raje zunaj, kot pa da bi notri kaj umazale ...

Če boste slučajno kdaj zašli v našo hišo, vam zagotavljam, da ne bo umazano, bo pa nastlano. Ker nismo obremenjeni s sterilnostjo, se boste pri nas počutili prijetno, ker smo srčni in topli ... Že dolgo se ne obremenjujem z mnenjem drugih in, verjeli ali ne, prav dobro se imamo. Tako da, draga preveč radovedna soseda, za moje punce sem vedno tu, ko me potrebujejo!