Koliko stresa je pri mladostnikih preveč?

Mladostniki bi stres lahko kar lepo prenašali. Je pa res, da je, ko si mlad, v resnici vse novo. In odraščanje v to kompleksno, globalizirano družbeno okolje je zagotovo naporno. Njihovi možgani so preobremenjeni s čuda zadevami, nekatere so prijetne, druge tudi neprijetne. Če so utrujeni, zlovoljni, neprespani, ker so nenehno v akciji in so ves čas bombardirani z dražljaji, bi pa rekla, da potrebujejo tudi mir, počitek in ustrezno količino spanja. Morajo imeti tudi dejavnosti, kjer so v miru, v tišini. Seveda jim bo to najprej grozno, ker moraš mir in tišino tudi znati zdržati in se v tem naučiti sprostiti.

Naj gredo v naravo?

Naj poskusijo z meditacijo, s kakšnim počasnim plesom, kakšnim tai chi-jem. Bolj umirjeno glasbo naj tudi kdaj poslušajo. Svet je danes tak, da te bombardira in moraš ga znati tudi uravnovesiti z nečim mirnejšim.

Nekatere skrbi, da so mladi danes preobremenjeni. Se strinjate?

Nekateri padejo v ta začaran krog, ko jih skrbi, da ne bi česa zamudili. Pa tudi bombardirani so z reklamami in s tem, kaj se vse da in kaj se ne da, kaj je in in kaj je out ... Hkrati kot mladostniki čustveno še niso dovolj stabilni, ker še odraščajo, njihovi možgani se še razvijajo. Normalno je, da so bolj "razleteni," po domače povedano - saj smo bili mi tudi. Mogoče je bilo malo manj zunanjih dražljajev. Je bilo pa po drugi strani mogoče malo več družinskih in prijateljskih zdrah.

Kaj svetujete staršem? Nekateri so zaskrbljeni, da je pritiskov preveč. Drugi morda sami nalagajo otrokom dodatne pritiske.

Starši naj bodo predvsem dober zgled. Sami naj delajo tako, kot želijo, da se otrok od njih nauči. Ne da govorijo otroku eno, delajo pa drugo. To, kar od otroka zahtevaš, moraš tudi sam s svojim zgledom pokazati, da je prav.

Kaj pa bi mogoče le bil znak za alarm?

Znak za alarm je, če vidimo, da otrok slabo prenaša nelagodje. Ali pa, če vidimo, da vse vzame nase in trpi tudi za stvari, ki so od njega povsem neodvisne.

Kaj pomeni slednje?

To pomeni, da on skrbi za celo družino, za cel razred, za ves svet.

Pri prvem pa gre za razvajenost. Ali ta nato povzroča pretiran stres?

Razvajenost je treba najprej definirati, ker je konstrukt. Jaz jo definiram kot nezmožnost, da bi posameznik toleriral frustracijo. Če otrok želi to in to in to in mu rečete: ne. Ali bo ponorel, ker ne zdrži, da mu rečete: ne? Težava so starši, ki ne zmorejo zdravo frustrirati svojega otroka, saj tudi sami ne prenesejo nobene frustracije. Tako se ta ne nauči prenašati nelagodje. S tem pa doživlja v življenju čedalje več stresa, saj ta pred njega postavlja čedalje več dogodkov, kjer mora tudi znati zdržati frustracijo in nelagodje. Narava nas je naredila tako, da osvajamo nove in nove veščine, da postajamo čedalje bolj sposobni. Da osvojimo te veščine, pa moramo tudi skozi stvari, ki so za nas neprijetne, dolgočasne, omejujoče, nelagodne ...

Kaj pa, če opazimo škodljiva vedenja, kot so pitje alkohola, prekomerno igranje računalniških igric ...

Odvisno, koliko je tega. Jasno je, da bo otrok enkrat poskusil alkohol. In da se bo prvič verjetno tudi napil. Previdni in pozorni moramo biti, kadar postanejo vedenja kompulzivna, se pravi, da otrok ves čas počne eno in isto. Slabo je, če vsak dan po ure in ure igra računalniške igrice in zaradi tega zanemarja vse ostalo. Ali, če se ves čas gleda v ogledalo, češe, si želi nove obleke ... Ni dobro, ko vidimo, da ena stvar, ki ni tako pomembna v življenju, zavzame preveč časa.

Kdaj k psihiatru, kdaj k psihologu?

Psihiater se ukvarja z duševnimi motnjami, zato se zanj odločimo, če sumimo, da bi lahko bila težava duševna motnja. Lahko pa tudi zato, da nam reče, da je vse normalno. Psihiater je zdravnik in se ukvarja z boleznimi, motnjami, ki se zdravijo.

Vedno greste lahko na posvet v psihološko svetovalnico in če bodo oni ocenili, da imate resnejše težave, vas bodo usmerili naprej. V svetovalnicah so večinoma zaposleni psihologi.

Težava je, da nekateri še vedno mislijo, da se morajo z vsem spopasti sami ali da je priznati, da se z nečim spopadate, sramota. To ni prav. Pojdite na posvet, ko ga potrebujete. Ne le k psihologu, pomaga tudi, da greste k prijateljici, k stari teti, ki zna dobro svetovati ... K župniku. Zakaj ne?

Zdaj še nimamo centrov za duševno zdravje otrok in odraslih. Upamo pa, da jih bomo dobili z novim zakonom. Načrtovali smo, da v teh centrih ni čakalnih dob, saj v psihiatriji ne sme biti čakalnih dob. Ko je stiska, je treba pomagati zdaj. Ne čez 12 mesecev. Pomoč je treba dobiti, ko jo potrebuješ.