Zdravi otroci se do tretjega leta starosti naučijo veščine hranjenja in požiranja, tako da so do tedaj sposobni razmeroma samostojno in varno jesti, da zmorejo v določenem času zaužiti ustrezno količino hrane in da primerno pridobivajo na teži.

Čeprav uživanje hrane pogosto dojemamo kot nekaj samoumevnega, nagonskega in enostavnega, pa gre telesno gledano za zapleten postopek – ob enem samem grižljaju se mora namreč uskladiti 26 mišic in šest lobanjskih živcev. Če izostane samo eden, lahko nastanejo težave pri hranjenju in požiranju.

Poznamo različne motnje, povezane s prehranjevanjem, ki imajo lahko telesni in/ali duševni izvor. Predvsem pri najhujših ne gre za izbirčnost in tudi ne gre za  anoreksijo in bulimijo, ki ju istočasno spremljajo negativna občutenja glede videza, telesne teže in običajno druge osebnostne motnje.

Motnje pri hranjenju in požiranju spremlja več težav

Motnje pri hranjenju in požiranju pri otrocih lahko izvirajo iz zdravstvenega stanja, nezmožnosti usvojiti hranjenje ali čustvenih težav, pogosto pa gre lahko za skupek naštetega. Za otroke, ki jih pestijo, je vsak grižljaj boleč, strašen, nemogoč, posledice so nezadostna prehranjenost, zaostanek v razvoju in rasti ter na splošno slabša kakovost življenja.

Otroci z motnjami pri hranjenju in požiranju med jedjo občutijo močan odpor in izločajo hrano zaradi vrste, teksture, barve, oblike. Posledice so nizka telesna teža, lahko zastoj v razvoju, pomanjkanje vnosa potrebnih hranil in potreba po uživanju prehranskih dodatkov. Obenem trpi celotna družina ter so omejene vsakdanje dejavnosti in socialno udejstvovanje.

Motnje so lahko različne. Otroci omejeno sprejemajo le določena živila, zavračajo hrano, med hranjenjem jokajo, se upirajo, sili jih na bruhanje. Med njimi nekateri ne pojedo dovolj primernega obroka, drugi izbirajo le del živil, tretje je strah hrane in hranjenja. Ne pokažejo zanimanja za hrano, bojijo se, da se bodo po obroku slabo počutili. Hud izziv jim predstavlja pojesti primerno velik obrok, zato jedo premalo, (pre)počasi in se na vse možne načine izogibajo grižljajem. Hrane se bojijo in ob pogledu nanjo doživljajo tesnobo.

Največji delež jih selektivno izbira le del živil, medtem ko druge zavračajo. Tako otroci s tako imenovano motnjo ARFID (avoidant restrictive food intake disorder) denimo jedo samo testenine, jogurt, sir ali zgolj eno samcato znamko kosmičev, medtem ko preostala živila dojemajo kot neužitna. Njihov nabor je 10 do največ 20 izbranih živil.

Vzroki za motnje pri hranjenju in požiranju so različni

Težave so lahko do mere, ko otroci med hranjenjem in požiranjem občutijo bolečino in nelagodje, se davijo, bruhajo, rigajo, doživijo refluks. Vzrokov je praviloma več, lahko gre za pridružene diagnoze, za denimo alergije, posledice operacij (predvsem oralnih z vstavljanjem cevk), motnje v razvoju živčevja, dispagijo oziroma težave pri požiranju, težave pri žvečenju, posledice prezgodnjega rojstva pri nedonošenčkih, upadanje mišične mase, razvojni zaostanek, avtizem, sindrom ADHD, motnje osredotočanja, težje prilagajanje, tesnobnost ter morda za prekomerno občutljivost na okus, vonj in teksturo hrane.

Zdravljenje poteka na več stopnjah in zahteva tim zdravnikov z različnih področij, med njimi gastroenterologijo, nevrologijo, hepatologijo, nutricionistiko, neonatologijo, logopedijo, klinično dietetiko in pediatrično psihologijo. Skupaj lahko ocenijo zdravstvena in morebitna psihična tveganja, ki se pojavljajo pri hranjenju in požiranju, in po diagnozi in pomoči je mogoče vsaj omiliti težave. 

Po svetu imajo razvite različne programe, kjer opazujejo otrokove občutke med jedjo, pomagajo pri izbiri zanj najboljših uvajalnih živil, preverijo govorne sposobnosti in na podlagi ugotovitev izdelajo program prehranjevanja. Vmes skušajo približati hrano z rokovanjem in s kuhanjem, da otrok pridobi samozavest in je sčasoma bolj pripravljen tudi sam poskusiti več živil.

V Sloveniji otrokom z motnjami pri hranjenju in požiranju pomagajo na URI Soča

Ključna je celostna obravnava in otrokom s težavami pri hranjenju v Sloveniji pomagajo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča, kjer so leta 2015 na Oddelku za (re)habilitacijo otrok uvedli subspecialistično ambulanto za motnje hranjenja in požiranja ter program stopenjskega senzornega pristopa pri učenju hranjenja. 

V obravnavi je prepleteno delo zdravnikov več področij, med njimi specialista pediatrije ali specialista fizikalne in rehabilitacijske medicine, specialista klinične logopedije, delovnega terapevta, specialista klinične psihologije in dietetika, širše pa tudi specialiste otroške gastroenterologije, rentgenologije, otorinolaringologije. Obenem so vselej aktivno vključeni tudi starši, ki so ves čas prisotni in ki lahko nato tudi doma nadaljujejo z delom.

Otroci v programu na URI Soča postopno razvijajo veščino hranjenja s ciljem, da bi pojedel več in da bi sprejel novo hrano, okuse in teksture. V sproščenem, pozitivnem in igrivem vzdušju jih skušajo pritegniti, da hrano pogledajo, jo povonjajo, se jo dotikajo, jo pred vnosom v usta okušajo z jezikom in jo sčasoma tudi pojedo.

Na URI Soča so leta 2019 opravili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so težave pri njih obravnavanih otrocih pogosto povezane s preobčutljivostjo na dražljaje okoli ust in v ustni votlini. Zaradi težav pri razvoju občutenja in sprejemanja posameznih dražljajev v področju ust in ustne votline pogosto selektivno sprejemajo le določeno vrsto ali teksturo hrane, razlagajo avtorji študije, s katero so zajeli 79 otrok, povprečno starih dve in pol leti. 

Med njimi so imeli prvi različne sindrome in genetske okvare, drugi so se rodili zelo prezgodaj, pri tretjih ni bilo jasnega vzroka za motnje. Največ otrok (65 odstotkov) je bilo selektivnih pri sprejemanju hrane, četrtina je razvila strah pred hranjenjem, manjši delež ni jedel dovolj. Polovica je imela hude motnje hranjenja in požiranja, ostali so imeli manj težav.

Program s stopenjsko senzoričnim pristopom na URI Soča, ko otrokom postopoma uvajajo nova živila, se je glede na izsledke raziskave izkazal za učinkovit. Od 14 otrok, ki so bili hranjeni po sondi, jih je sedem ob zaključku sprejemalo obroke skozi usta. Otroci so začeli jesti več živil, na splošno pa so se bolje počutili tudi starši, saj jim je program olajšal skrbi in zmanjšal stres, ki ga občutijo zaradi otrokovih težav pri hranjenju, je pokazala raziskava.

O motnjah pri hranjenju in požiranju se sicer širše manj sliši, čeprav niti niso tako zelo redke. Vsak četrti otrok naj bi namreč v določenem obdobju občutil težave pri hranjenju, medtem ko jih ima malo hude motnje, ko premalo pojedo in ne pridobivajo primerno na telesni teži ter ko so zato potrebni zdravljenje, zdravniška pomoč in obravnava. 

Med njimi je večina s pridruženimi diagnozami in osem od 10 otrok s posebnimi potrebami se sooča s tovrstnimi motnjami. Starši, ki posumijo nanje, naj se najprej obrnejo na pediatra, ki bo znal svetovati in po potrebi usmeriti na nadaljnjo obravnavo.

Viri: Raziskava "Učinkovitost celostne obravnave otrok z motnjami hranjenja in s prevladujočo senzorno preobčutljivostjo" (avtorice: Barbara Korošec, spec. klin. logop., Valerija Marot, spec. klin. logop., mag. Svetlana Logar, spec. klin. psih., prim. Hermina Damjan, dr. med., spec. fiz. in rehab. med., doc. dr. Katja Groleger Sršen1, dr. med., spec. fiz. in rehab. med.), ARFID Awareness UK, feedingmatters.org