Tadeja Bečaj Žnidaršič je diplomirana inženirka radiologije z dolgoletnimi izkušnjami v zdravstvu. "Zanimanje za delo z dojenčki se je začelo v času starševstva, ko sem ob prvorojenki spoznala številne poporodne izzive. Da bi se z njimi soočila na čim boljši način, sem se udeleževala gibalnice, ki nama je s hčerko prinašala veliko umirjenosti in užitkov," se spominja. "Dotik, akcija, razumevanje obratov, kotaljenje, izkustvo zakonov gravitacije, premagovanje strahu … Navdušena nad spremembami v razvoju hčerke ter v svoji vse večji sproščenosti in samozavesti v materinstvu sem želela nekaj podobnega omogočiti tudi drugim staršem - da bi v svoja materinstva in očetovstva zakorakali lažje, z bolj zadovoljnim dojenčkom, ki mu je omogočeno lahkotnejše in samostojnejše gibanje," dodaja. Leta 2015 je zaključila štiriletni študij Feldenkrais metode na Dunaju in študij Jeremy Krauss načina za delo z otroki s posebnimi potrebami, danes vodi razvojne gibalnice pedokinetike, preko katerih že najmanjši dojenčki spoznavajo nov svet. Trdno je prepričana in govori iz lastnih izkušenj: "Optimalno rokovanje z dojenčkom je zelo pomembno za optimalen razvoj." Tako telesni kot tudi čustveni.

Kako lahko starši pomagamo dojenčku, da bi se optimalno razvijal? Kaj priporočate, naj počnemo, in kaj strogo odsvetujete?

Starši lahko damo otroku oziroma dojenčku dragocene izkušnje, na osnovi katerih bo potekal tudi njegov razvoj. Na primer - če starši zaradi strahu ne ponudimo dojenčku možnosti, da bi lahko samostojno držal glavico, je verjetno tudi ne bo ... Čeprav je morda že dovolj zrel. Po drugi strani lahko naredimo veliko škode, če dojenčka usedemo, ko sam še ne zmore samostojno sedeti. Takrat sedi sključeno, se ne zna sam odriniti od tal in spremeniti položaja ter je posledično popolnoma odvisen od odraslega.

Veliko bolje zanj je, če lahko dojenček sam preizkuša gibe in svoje zmožnosti. Človek je namreč rojen za gibanje in običajno smo zelo nesrečni, če nas nekdo omeji. Starši pa včasih mislimo, da dojenčku ni udobno in da ne zmore sam spremeniti položaja, zato mu skušamo pomagati, s čimer ga morda omejimo. Priporočam, da raje preizkusite, naj vam sam pokaže, kaj vse zmore in kaj vse lahko že sam naredi. Svetujem, naj bo dojenček čim več na tleh, naj raziskuje svoje telo, svoje sposobnosti. Ravno na tleh bo najhitreje spoznal, kako se lahko premakne.

Močno pa odsvetujem denimo posedanje in vodenje za rokice pri hoji; skratka vse položaje, ki niso naravni in ki otroka na nek način omejujejo pri gibanju. Raje spodbujajmo gibanje in ne nepremičnih položajev ter pustimo, naj otrok v varnem okolju sam pridobiva izkušnje. Z odkrivanjem, kaj vse zmore njegovo telo, kaj vse že sam zna, kako lahko recimo varno pade in se tudi sam prestreže, se gradi tudi dojenčkova samopodoba.

Lahko prosim predstavite najbolj enostavno vajo, ki jo lahko izvaja vsak starš doma?

Ena prvih "vaj" je preoblačenje pleničke z obračanjem na bok. Pri menjavi pleničke bodimo pozorni, da to delamo počasi. Sploh na začetku, saj lahko dojenčkovo medenico prehitro obrnemo in bo dojenček lahko "zategnil" rokico ali celotno telo nazaj, ker ne bo mogel slediti našemu gibu. Torej, vedno gledamo, da ga peljemo na bok, pri čemer upoštevamo, koliko lahko sodeluje, da se lepo zakotali in da ne zategne telesa.

Kakšne igračke priporočate do enega leta starosti? Kako naj starši dojenčku sploh predstavimo igračke, kako naj jih vpletemo v dojenčkov telesni razvoj?

Najprej bom opozorila, da je najboljša zlata sredina ... Tudi pri igračah. Namreč, včasih jih imajo otroci okoli sebe preveč, zato so lahko pretirano vznemirjeni. Torej - opazujte, kako se dojenček odziva, in mu po potrebi odvzemite nekaj igrač.

Igračo lahko vpletemo v otrokov razvoj tako, da jih z igračko vodimo v gib. Lahko je to "samo" pogled, lahko je obrat, ki že pripelje v sedenje ali v kobacanje. In nikar ne stresajte igračke pred očmi dojenčka, ki denimo joče ali vzklika, z namenom preusmeritve njegove pozornosti. Dopustite mu izraziti občutke in opazujte, kaj vam želi sporočiti in kaj je v prvi vrsti spodbudilo njegov odziv. S tresenjem igrače ga lahko zmotite pri njegovem "pripovedovanju".

Mnogi starši primerjajo dojenčke med seboj, v smislu "ali že kobaca, že sedi"? Pravite, da se vsak dojenček razvija drugače, po svoje, ampak vseeno ... Kdaj naj bi začel pasti kravice, se samostojno obrniti s hrbta na bok, kobacati, samostojno sedeti, hoditi?

Žal vam na vprašanje ne morem odgovoriti, saj so otroci različni. Sama se ne osredotočam na "mejnike" razvoja, temveč se trudim otroku in staršu podati določeno izkušnjo za optimalni razvoj. Nekateri sicer zdravi otroci se počasneje razvijajo kot njihovi sovrstniki.

K meni pridejo tudi otroci s težavami v razvoju in nič ni narobe, če recimo shodijo pri treh letih. Takrat smo vsi veseli, da je začel hoditi, ker to pomeni, da bo lahko bolj samostojen. Je pa ponavadi za tovrsten uspeh potrebno veliko potrpežljivosti od vseh.

Če povzamem - nekateri otroci pač shodijo zelo pozno, upoštevajoč določene "mejnike". Ampak vseeno shodijo, in sicer takrat, ko so pripravljeni. Včasih starše skrbi, ker njihov otrok še ne hodi, čeprav je že dovolj star. Strah, da je kaj narobe, lahko starši prenašajo na otroka, posledično pa se upočasni njegov razvoj.

Torej, kot vsi otroci ne začnejo istočasno brati, pisati, voziti kolo, tudi ne začnejo vsi pri isti starosti kobacati, sedeti, hoditi. V resnici niti ni tako pomembno, kdo je prvi in kdo zadnji. Ključno je, da se mejnik zgodi. Če se malo pošalim - ko gremo na razgovor za službo, nas praviloma nihče ne vpraša, kdaj smo shodili. Po drugi strani, mene pa bi vendarle zanimalo, kdaj je nekdo shodil, če bi jaz koga želela zaposliti.

Kaj je po vašem mnenju največji mejnik v dojenčkovem telesnem razvoju in zakaj? Kobacanje, sedenje, hoja?

Če že moram nekaj izbrati ... Zdi se mi zelo pomembno, da otrok kobaca. A vendar vsi ne kobacajo, ker enostavno nimajo pravih izkušenj, ker starši preveč in prehitro spodbujajo hojo in stojo na nogah. Sama pa še nisem srečala otroka, ki ne bi kobacal.

Kako lahko pravilno ravnanje z dojenčkom pomaga pri razvoju, kako se odraža na splošno pri telesnem razvoju, pozneje morda tudi pri športnih sposobnostih?

Večina razvoja se zgodi po naravni poti, če zmoremo otroku nuditi čustveno in telesno oporo. Sama starše spodbujam, naj začutijo tako lastno telo kot tudi telo otroka. Namreč, mamica in dojenček morata delovati sinhrono, morata biti usklajena.

Nekoliko drugače lahko ponazorim razlago z ježo. Ko sta konj in jezdec usklajena, bo njuno gibanje poetično. Če jahač ne ujame ritma, bo vseeno jezdil, ampak gibanje ne bo skladno. Tako sta lahko tudi mamica in dojenček "zlita" v eno, lahko pa mamica v strahu drži dojenčka v enem položaju, samo da je varen. Ampak takrat mu hkrati ne nudi priložnosti za pridobivanje izkušenj.

Primer: starši pripeljejo otroka, ki nikakor ne zna narediti prevala, čeprav so učili. Ne gre in ne gre mu. Ko malo pobrskam po preteklosti, največkrat dobim pojasnila, da otrok ni kobacal, da je bil poseden, da so ga hitro dali na noge, da se je veliko upogibal nazaj … Praviloma takrat prsni koš in prsnica ne delujeta pravilno in sklepi so trdi. Tak otrok težko spodvije glavo, kar pa je osnova za preval.

Pred telesnim razvojem pa je potreben tudi razvoj uma.

Denimo, v športnih aktivnostih lahko opazimo velik razpon. Nekateri delajo gibe zelo lahkotno, drugi bolj na silo. Ampak tudi, če delamo reči na silo, lahko vseeno dosežemo vrhunske rezultate. Vendar se lahko tedaj upravičeno vprašamo, kakšni bi bili šele rezultati ob lahkotnem gibanju. Predvsem pa bi poleg telesa manj trpel tudi um.

Želim pomagati dojenčkom, otrokom in ljudem, da bi odkrili v sebi lahkotnost tako telesa kot uma. Svet je že sam po sebi dovolj "težaven", naj bosta telo in um umirjena, lahkotna. Ljudje, ki imajo več izkušenj tako iz otroštva kot tudi iz odrasle dobe, se lahko v kriznih časih, kot so danes prej in bolje prilagodijo, tako telesno kot umsko. Zagotovo lahko živijo bolj polno življenje kot ljudje, ki vidijo samo težave in ovire, ki se osredotočajo, česa vsega ne znajo in ne zmorejo.