"Pod kratico ADHD poznamo motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. Gre za razvojno nevrološko motnjo, za katero je značilen skupek simptomov, ki nekako padejo v tri kategorije, in sicer so prisotne težave s pozornostjo, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo. Ti simptomi se pojavljajo ne glede na okolje, najpogosteje se vidi v šoli ali vrtcu in tudi doma," pojasnjuje terapevtka Aleksandra Klopčič iz javnega zavoda Mala ulica, ki se zadnja leta veliko ukvarja z vodenjem različnih skupin za starše. 

S kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo ti otroci?

Motnja pozornosti in hiperaktivnosti povzroča predvsem težave s t. i. izvršilnimi funkcijami, kar pomeni, da so značilne predvsem težave z nadzorovanjem samega sebe ter načrtovanjem svojega vedenja in izvrševanjem tega načrta. Velik izziv jim predstavlja vztrajanje pri težkih ali pa ponavljajočih se dejavnostih in pri pozornosti na podrobnosti ... 

Na področju hiperaktivnosti vidimo predvsem veliko gibanja, ki pa ni usmerjeno, gre bolj za neko tako nenehno brezciljno gibanje. Zaradi kombinacije nepozornosti in hiperaktivnosti so zelo pogoste tudi razne drobne nesreče.

Na prvi pogled se včasih celo zdi, da so to otroci, ki so leni in razvajeni. Ne ubogajo, ne sledijo rutini, hitro odnehajo, hitro se ujezijo, s svojo nepozornostjo povzročajo razne drobne nesreče ... Ta vedenja družba na prvo žogo razume kot znak slabega starševstva ali neke osebne hibe otroka. Pa to ni res. Otroci z ADHD – tako kot vsi otroci – si želijo biti dobri in uspešni, vendar pa jih pri tem ovirajo nevrološke težave, ki so značilne za to motnjo.

Katere nevrološke težave so značilne za to motnjo?

Glavni problem predstavljajo težave z dopaminom, ki povzroča to nemotiviranost in nevztrajnost ter iskanje vznemirjenja. Po drugi strani pa spremembe v delovanju frontalnega režnja povzročajo težave z uravnavanjem čustev in vedenja.

Za ADHD naj bi bilo značilno tudi izklapljanje ... Ali gre za obrambni mehanizem?

O izklapljanju kot psihični obrambi zaradi motnje ADHD je veliko pisal Gabor Mate. Osebno sem do te njegove hipoteze zadržana. Glede na obstoječe raziskave kaže, da gre pri izklapljanju, ki ga dejansko opažamo pri osebah z ADHD, bolj za fiziološki proces v smeri hudega pomanjkanja dopamina v možganih, kar lahko privede do stanja popolne zamaknjenosti, celo t. i. kinkanja, v ekstremnih primerih pa do nezavesti.

So kakšne razlike med fantki in deklicami z ADHD?

Zelo dolgo je veljalo, da fantki razvijejo to motnjo pogosteje kot deklice. Danes vemo, da ta motnja približno enako prizadene dečke in deklice, vendar pa so zaradi večje izraženosti motečih vedenj dečki pogosteje diagnosticirani. Če se vrneva k izklapljanju, je opažena precejšnja razlika v zasanjanosti, do katere pri otrocih z ADHD prihaja zaradi pomanjkanja dopamina. 

Deklice so zaradi družbenih pričakovanj socializirane v smeri večje mirnosti in je pri njih dejansko opažene manj hiperaktivnosti ali pa je ta internalizirana, hkrati pa je pogosto bolj izražena nepozornost, v smislu te neke stalne zasanjanosti. Težave teh deklic so zaradi družbenih stereotipov o tem, kakšne naj bi deklice bile, tudi najpogosteje prezrte. Zasanjana deklica enostavno ni dovolj moteča, da bi jo opazili in napotili k strokovnjaku.

Pri dečkih, za katere družba nekako jemlje v zakup več jeze in agresije, pa je pogosteje prisotna eksternalizirana hiperaktivnost in ravno zaradi tega stereotipa je v preteklosti veljalo, da ADHD bolj pogosto prizadene dečke kot deklice. Pa to ni res, samo simptomi se zaradi elementa socializacije izražajo na različne načine. 

PREBERI ŠE: Vse, kar morate vedeti o ADHD

Torej ne gre samo za težave s pozornostjo, ampak je motnja lahko povezana tudi z drugimi stvarmi, na primer s čustvenimi nihanji in preobčutljivostjo. Kako se to izraža?

Čustva so zelo velik in pomemben del življenja osebe z motnjo ADHD. Ker smo pri otrocih bolj usmerjeni na zmožnost upoštevanja pravil, sledenja skupini, uravnavanja gibanja, vztrajnosti in podobnega, nas lahko hitro zanese, da prezremo to komponento. Saj tudi nasploh pri vzgoji veliko pozornosti namenimo vedenju otrok, ne pa tudi čustvovanju.

Kako se kažejo težave pri čustvovanju? 

Za otroke z ADHD so zelo značilne težave z uravnavanjem čustev. S tem, ko je frontalni reženj manj dejaven kot pri vrstnikih, otrok z ADHD zaradi impulzivnosti hitro pade v močna in včasih celo destruktivna čustva, izredno težko pa jih pomiri. Iz tega razloga otroci, ki imajo motnjo ADHD, še toliko bolj potrebujejo starše, ki jim bodo pomagali se naučiti živeti s temi velikimi, močnimi, včasih celo strašljivimi čustvi.

Prav tako pri vseh teh težavah z motivacijo, vztrajanjem in nadzorovanjem samega sebe, otrok pogosto dobiva negativne odzive iz okolice. To dodatno generira močne občutke krivde in sramu.

Ampak ne gre torej za to, da otroci nočejo upoštevati nekaterih pravil, ampak ne zmorejo ... Kakšen razlog se skriva v ozadju?

Težave jim povzroča to, da so njihovi možgani drugačni. Drugačna je struktura frontalnega režnja, ki je odgovoren za razmišljanje, uravnavanje čustev in načrtovanje vedenj. Prav tako imajo zaradi motnje težave z razpoložljivostjo dopamina v možganih. Dopamin je nevrotransmiter, ki je zadolžen za številne funkcije v telesu, zlasti za regulacijo potrebe po gibanju, občutek motiviranosti ter učenja. Zaradi deficitov na teh dveh področjih otroci z ADHD na nevrološki ravni sami od sebe ne zmorejo ustrezno uravnavati vedenj na teh področjih. Otroci z ADHD niso nevzgojeni in leni, ampak imajo nevrološko motnjo, zaradi katere potrebujejo pomoč.

Zakaj pa je zadnja leta vse več diagnoz? Kaj se dogaja?

Na porast diagnoz motnje ADHD najbolj vpliva boljše prepoznavanje in razumevanje te motnje. V preteklosti se je veliko otrok, pri katerih danes diagnosticiramo ADHD in jim znamo pomagati, odpisalo kot slabe.

Najbrž se vsak od nas spomni kakšnega sošolca, ki je igral razrednega klovna ali je postal šolski grešni kozel. Recimo ravno ti dve vlogi sta tipični pri otrocih z motnjo ADHD, ker zaradi deficitov v izvršilnih funkcijah ne zmorejo tako dobro nadzorovati svojega vedenja, posledično pa naredijo marsikatero neumnost ali pa nenamerno, zlasti v afektu, pridejo v konflikt in neprimerno reagirajo.

Porast diagnoz ni odraz česa zloveščega, ampak predvsem večje ozaveščenosti in boljšega prepoznavanja. To je zelo dobro. Če motnjo uspemo najti, imamo več možnosti, da otroku z motnjo ADHD pomagamo.

Pri kateri starosti se ADHD najpogosteje diagnosticira?

Najpogosteje se motnja diagnosticira proti koncu vrtca ali pa v prvi triadi, ker zaradi povečanih zahtev šolskega okolja – v smislu koncentriranja, sledenja navodilom, izločanja nepomembnih dražljajev, poslušanja razlage – ta motnja postane očitna. To ne pomeni, da je s temi zahtevami šolskega okolja kaj narobe, saj večina otrok zmožnost uravnavanja pozornosti, aktivnosti in impulzivnosti usvoji brez kakšnih večjih težav. Zaradi razlike, kateri otroci to sami od sebe zmorejo in kateri ne, pač ravno v tem okolju simptomi postanejo dovolj očitni, da se jih opazi.

V vrtčevskem okolju so zahteve precej nizke in nič ni narobe, če je otrok pač res zelo veliko aktiven, prav tako dejavnosti praviloma niso tako zelo zahtevne, da bi se pokazala pomanjkljiva zmožnost fokusiranja. Najpogosteje se pokažejo težave s sedenjem pri kosilu, čakanjem na vrsto in agresijo. Do slednje prihaja predvsem zaradi okrnjenih zmožnosti samonadzora. Ta zmožnost se razvija postopoma in večina otrok preraste trmaste izbruhe in pretepanje, medtem ko pri otrocih z motnjo ADHD ti procesi gredo izrazito počasneje.

Kdo običajno prvi posumi na ADHD – šola ali starši?

Zelo pogosto je to otrokova učiteljica. Gre za to, da imajo učiteljice ponavadi veliko izkušenj z otroki, prav tako imajo stik z večjo količino otrok in zato lažje opazijo, če ima kateri od njih težave oz. odstopa od nekega običajnega razvoja.

Po drugi strani pa številni starši kljub temu, da imajo morda manj izkušenj s poučevanjem otrok, toliko bolj poznajo svojega otroka in nemalokrat tudi sami opazijo, kje ima težave. Zelo pogosto starši otrok z motnjo ADHD povedo, da so opazili, da je bil njihov otrok drugačen že kot dojenček. Povedo na primer, da je bil zelo nemiren, je veliko jokal in je le stežka usvojil spalno rutino. To je seveda v fazi, ko imamo doma dojenčka, zelo nespecifično in takrat ne more nič kaj veliko povedati, za nazaj pa marsikaj pojasni.

Kaj pa starši otrok z ADHD? Kako se soočajo z vsemi izzivi njihovih otrok?

Na prvi pogled veliko otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti izpade, kot da so nevzgojeni. To pa je zelo daleč od resnice. Kot rečeno, otroci z ADHD, zaradi razlik v delovanju možganov, veliko težje uravnavajo svoje vedenje. Po domače rečeno, tudi če želijo ubogati, je to za njih izredno težko narediti. Ravno zaradi tega je vzgoja otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti bolj zahtevna in terja od staršev več energije. Iz tega razloga tudi raziskave konsistentno ugotavljajo, da so starši otrok z ADHD med najbolj izčrpanimi, prav tako veliko bolj verjetno razvijejo simptome izgorelosti.

Krivda, slaba vest in sram, ki so zelo pogosti pri starših otrok z ADHD, so odveč, ker te motnje starši niso mogli povzročiti. Prav tako pa zaradi tega sramu, da je otrokovo vedenje odraz vzgojne neučinkovitosti, veliko staršev z otrokom, ki kaže simptome motnje ADHD, ne poišče pomoči. Krivdo vzamejo nase ali pa jo pripišejo otroku, v resnici pa ni nihče od njih nič kriv.

Raziskave vzrokov za nastanek motnje ADHD so ugotovile zelo velike genetske faktorje. Zelo močna povezava je med sorojenci, še večja pa na relaciji otrok–starši. Verjetnost, da ima otrok z ADHD vsaj enega starša z isto motnjo, se glede na obstoječe raziskave giblje približno okoli 80 odstotkov. To je tudi en izmed razlogov, zakaj nekateri otroci ne pridejo do diagnoze, saj se staršem, ki imajo sami ADHD, simptomi njihovih otrok zdijo normalni, ker jih imajo tudi oni. V tujini je pogosta praksa, da se ob otroku, ki se mu postavi diagnoza ADHD, pogleda tudi starše in se tudi njim omogoči ustrezna pomoč.

Kaj lahko starši naredijo, če sumijo, da ima njihov otrok ADHD?

Če starši pri svojem otroku opažajo znake, ki bi lahko bili skladni s simptomi ADHD, potrebujejo kliničnega psihologa. Napotnico za kliničnopsihološki pregled izda pediater. Na osnovi kliničnopsihološkega pregleda diagnozo potrdi zdravnik specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Od tukaj pa je potem kar nekaj možnosti za pomoč.

Kako lahko pomagamo oz. pridemo nasproti otroku z ADHD? Kaj bi svetovali staršem?

Kot sem omenila že prej, motnja ADHD terja od staršev ogromno energije, da otroku pomagajo usvojiti uravnavanje svojega vedenja. Vzgoja otrok je že sama po sebi stres, vzgoja otrok, ki zaradi posebnosti v razvoju možganov težko upoštevajo usmerjanje staršev – tudi če si to želijo in vedo, da bi bilo prav – pa je še toliko večji stres

Programi za pomoč 

Če je le možno, se starši lahko udeležijo programa Neverjetna leta. To je v okviru slovenskih služb tudi prva in najpomembnejša intervenca za otroke z ADHD-jem. Gre za mednarodno priznan in javno financiran program starševskih treningov, ki je za starše brezplačen. Pri nas ga financirata Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, izvajamo pa ga tudi v družinskem centru Mala ulica. Na Neverjetnih letih se starši učijo obvladovati vedenje in čustvene izzive v odnosu s svojim otrokom. 

Ravno za otroke z motnjo ADHD je program še posebej dober, ker temelji na principih kognitivno-vedenjske terapije, ki pomaga krepiti razvoj izvršilnih funkcij, ki je pri otrocih z ADHD okrnjen. Še ena zelo pomembna komponenta tega programa pa je poglabljanje pozitivnega odnosa z otrokom, kar zelo dobro vpliva na otrokovo samozavest, ki je pri otrocih z motnjo ADHD zaradi številnih težav pogosto načeta.

PREBERI ŠE: Kako otroka naučiti igrati šah?

Zdravila 

Pri otrocih, pri katerih vedenjski ukrepi ne zadostujejo, se lahko predpišejo tudi zdravila. Ta predpiše zdravnik specialist otroške in mladostniške psihiatrije. Slovenski pedopsihiatri so pri tem zelo previdni in natančni, njihovi presoji se ponavadi res da zaupati. Prav tako pa je treba vedeti, da so zdravila za ADHD med najbolj raziskanimi, kar jih je. Zdravila vplivajo na raven dopamina v možganih, kar pozitivno vpliva na otrokov nemir in odkrenljivo pozornost, prav tako pa vplivajo na aktivnost frontalnega režnja, kar vpliva na zmožnost uravnavanja vedenja. Osebno tukaj vidim veliko plusov.

Učna pomoč 

Otrokom z ADHD prav tako pripada učna pomoč, na primer v obliki podpore pri učenju s strani specialnega pedagoga oz. učitelja, več časa in mirno okolje za pisanje preizkusov, več vmesnih odmorov, krajše in lažje naloge itd. v obsegu do pet ur na teden. Te prilagoditve starši uredijo s pridobitvijo odločbe. Tudi ti ukrepi so lahko za otroka zelo dobri, saj mu omogočajo, da kljub motnji, ki jo ima, pokaže pravo stanje svojega znanja in učnih prizadevanj. Kot sem že rekla, večina otrok z ADHD nima kakšnih intelektualnih manjzmožnosti, zaradi značilnosti te motnje pa v določenih okoljih težje pokažejo, kaj vse znajo, zato so te prilagoditve nadvse dobrodošle.