Čeprav rdeč plusek na testu nosečnosti v večini primerov prinese v dom neverjetne občutke sreče, se ob vse bolj bližajočem datumu poroda v očetih lahko prebudijo tudi neprijetna čustva, ki začenjajo vzbujati dvome vase in postrežejo z doslej neznanimi skrbmi. Povsem normalno je, da pričakovanje prihoda otroka spremlja malce tesnobe, saj gre za enega največjih in pomembnejših življenjskih prehodov, pomembno pa je, da se s tovrstnimi občutji očetje znajo soočiti na konstruktiven način. V nadaljevanju je izpostavljenih nekaj nasvetov, ki lahko pomagajo spremeniti negativno razmišljanje, obvladati svoja čustva in se nekoliko sprostiti. 

Štirje najpogostejši strahovi, dvomi in pomisleki bodočih očetov

1. Kaj pa, če bo šlo kaj narobe? Kaj, če pride do zapletov pri porodu? Bo moj otrok zdrav? 

Bodoči očetje, sploh tisti, ki se s to vlogo srečujejo prvič, se v mislih pogosto srečujejo z vprašanji tipa »Kaj pa če ...«. Nič nenavadnega ni, da se porajajo vprašanja, pomisleki, dvomi in skrbi, a prekomerno premlevanje, ki včasih tudi ponoči ne da spati, lahko začne sčasoma negativno vplivati na počutje. Tako se pač naši možgani spopadajo z novimi, negotovimi situacijami. V tem primeru je pomembno, da očetje skušajo skrbi obvladati. To med drugim pomeni tudi pridobiti informacije o temah, ki prebujajo največ skrbi. V tem primeru pomaga pogovor z babico, zdravnikom, svetovalcem za pripravo na porod, skratka strokovnim osebjem in ne spletom, kjer mrgoli lažnih novic in samooklicanih strokovnjakov. Pomembna je tudi osredotočenost na stvari, ki jih oče lahko nadzira. S partnerko se lahko dogovorita o pričakovanjih v porodni sobi in zgodnjem poporodnem obdobju. 

2. Sem sploh pripravljen na to odgovornost? Bom izgubil svobodo? Sva sploh dovolj stabilna kot partnerja?

Teža ali breme odgovornosti marsikateremu bodočemu ali novopečenemu očetu ne da miru. Prva stvar, ki jo je vredno poudariti, je ta, da se zelo malo partnerjev počuti popolnoma in v celoti pripravljenih na to pomembno vlogo. Proces postajati oče sproža miselnost skrbnika, ki mora skrbeti za družino, kar je za veliko moških precej strašljivo. Nekatere raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov moških meni, da morajo predstavljati steber, varno in stabilno bazo družine, kar lahko sproži izjemen pritisk odgovornosti. Ta pa ob neprestanem premlevanju in vprašanjih, kaj vse gre lahko narobe, postane prevelik. V večini primerov pomaga pogovor z izkušenimi očeti, ki so šli skozi podobno izkušnjo. V današnjem času so na voljo tudi skupine za očete, ki so namenjene podpori v bolj izzivalnih obdobjih. 

3. Kako se bom sploh spoprijel z novo vlogo in vsem, kar ta prinese?

Bodoči očetje se pogosto srečujejo s skrbmi, ali bodo sploh znali rokovati z otrokom, bodo lahko pomagali partnerki pri negi in nenazadnje kako bodo sploh zmogli brez spanja? Verjetno ni očeta, ki se ne bi srečal s tovrstnimi vprašanji, kar je nekaj normalnega, saj se ljudje počutimo manj samozavestne pri stvareh, s katerimi se srečujemo prvič. A velja ponotranjiti dejstvo, da je starševstvo s praktičnega vidika tudi neke vrste veščina, ki se je naučimo, ko pridemo tja. Nerealno je pričakovati, da bomo že od prvega dne spretni in suvereni, prav tako je bolj zdravo opustiti perfekcionistične težnje, kako bomo vse naredili popolno in brez napak. To v starševstvu ne obstaja.  Starševski vlogi se je potrebno preprosto prepustiti, se je učiti in krmariti po izzivih, ki jih ta prinese. Vse bo v redu!

4. Bom lahko dovolj dober oče? Kako bom sploh poskrbel za otroka, če včasih še zase na morem?

Ta dvom vase, ki se tiče ene najpomembnejših življenjskih vlog, je tudi eden največjih. A ob vseh pomislekih in skrbeh ne gre pozabiti, da je povezava z otrokom in partnerko nekaj najpomembnejšega v življenju. Koristno je ponotranjiti, da se starševska vloga razvija sproti, zato je biti nanjo 100-odstotno pripravljen praktično nemogoče. Prav tako ne obstajajo popolni starši, ki bi vedno vse naredili prav. Povsem zadosti je, če je moški dovolj dober oče svojemu otroku. To pa je, ko se aktivno vključuje v očetovsko vlogo že od samega začetka, se ukvarja s svojim otrokom tudi takrat, ko še ne ve najbolj, kaj naj sploh dela. Dovolj je že prijetna prisotnost, nežni dotiki, pomoč pri negi in seveda podpora partnerki. Vse to kreira varno in prijetno vzdušje, ki ga čuti tudi otrok. 

Pomembno! Zaradi pretekle vzgoje, družbenih pričakovanj ali osebnih zadržkov moški pogosto skušajo zatirati svoja čustva s pomočjo dela, hobijev ali druženj s prijatelji. Če so skrbi prevelike in obremenjujoče, je pomembno svojim strahovom dati glas. Pogovor s partnerko zbližuje, pomirja in ustvarja nove globine odnosov. V primeru težjih stisk se je koristno obrniti na strokovno pomoč, saj včasih naredi že en pogovor veliko spremembo.

Vir: HealthyFamilies