Najprej je treba poskrbeti za varnost vseh »prebivalcev« sobe. Pri tem imejte posebej v mislih najmlajšega otroka. Paziti morate, da v sobi ne bo majhnih delcev, ki bi jih lahko vtaknil v usta in se z njimi zadušil. Igrače, ki takšne delce vsebujejo in so last starejšega otroka, raje hranite in uporabljajte v dnevni sobi, kjer bodo otroci ves čas pod vašim budnim očesom.

Pozorni bodite tudi na samostoječe lučke, ki so za majhne otroke zelo zanimive in bi si jih z veseljem ogledali od blizu. Zato jih pogosto potegnejo nase, kar zna povzročiti vsaj buško, če že ne kakšno hujšo poškodbo. Še bolj nevarni so regali in omare, ki jih je v otrokovih prvih letih najbolje imeti pritrjene na stene. To opozorilo vzemite z vso resnostjo, saj so poškodbe, če omara pade na otroka, lahko zelo hude oziroma lahko povzročijo celo smrt.

Ločite vse, kar se da

Takoj za varnostjo pa pri opremljanju skupne otroške sobe upoštevajte načelo ločenosti. Postelji obeh otrok, še posebej, če eden sodi med dojenčke ali malčke, naj bosta čim bolj narazen. Tako boste preprečili, da bi se namesto enega ponoči zbudila oba. Če pa sta starejša, jima bo ločen spalni del zagotavljal določeno mero zasebnosti, po kateri imajo otroci potrebo že pri štirih letih.

Ločite tudi prostor za igranje. Če je v sobi dovolj prostora, ju postavite na različnih koncih. Če pa se boste odločili za skupnega, na eno stran postavite igrače starejšega in na drugo stran igrače mlajšega otroka. 
Podobno velja za omare. Če imate možnost, priskrbite vsakemu otroku svojo omaro za perilo in oblačila. Če je omara skupna, pa določite, kje naj bodo čigava oblačila. Ločenost na vseh omenjenih področjih bo otroku dajala občutek, da ima nekaj, kar je povsem njegovo. Precej lažje pa bo vsak od otrok tako vzdrževal red, saj bodo stvari v njegovem delu sobe urejene skoraj popolnoma po njegovem.

Soba naj raste z otroki

Pri opremljanju sobe nujno upoštevajte potrebe otrok. To pa pomeni, da morate skupno sobo pogosto tudi preurediti. Za to ne potrebujete novega pohištva, pač pa le opazujte otroke in razmislite, kako bi jim z drugačno postavitvijo olajšali skupno bivanje. Tudi njih povprašajte za ideje, morda se bo izkazalo, da imajo kakšno zelo dobro. 

Sobo lahko preuredite tudi tako, da v njej spremenite le malenkosti – pobarvate stene, zamenjate samolepilne nalepke, ki se zlahka odstranijo brez madežev. Lahko premaknete omare ali postelje, lahko prostor pregradite z zavesami. 

V praksi se včasih pojavijo težave ...

V skupni sobi pa se morate dogovoriti tudi za pravila o vzdrževanju reda, če so otroci že dovolj veliki. Najbolje je, da je za pospravljanje svojega dela sobe odgovoren vsak sam. Za skupni del pa naj otroci, če to že zmorejo, skrbijo vsak en teden. 

Na prvi pogled je skupna soba za otroke nekaj povsem običajnega in nezahtevnega, a v praksi je pogosto drugače. Otroci so si po karakterju različni in nekateri utegnejo biti do svojih bratov ali sester prav ukazovalni. Če to drugih otrok ne moti, ne posegajte vmes. Če pa zaradi tega drugi otrok postane tih in zadržan, je čas, da ukrepate – skušajte na drug način zamotiti ukazovalnega otroka. Morda rabi le malo več vaše pozornosti in bo vesel, če bo svoje znanje, ki ga je nameraval z ukazi prenesti na sorojence, pokazal vam. 

Zapomnite si: Otroci, ki mladost preživljajo v skupnih sobah, ne trpijo. Čeprav imajo denimo manj zasebnosti, pa so zagotovo bolj prilagodljivi, kar jim bo koristilo kasneje v življenju.