Nekaterim staršem je zabavno in smešno, če njihov malček izreče grdo besedo, psovko ali kletvico. Nato, ko malček preraste fazo zabavnega, pa so starši velikokrat jezni in tovrstne besede pri otroku kaznujejo, ga opozarjajo, da naj se nikdar več ne ponovi, da bi izrekel, kaj takega ali pa celo rečejo, da mu bodo usta in jezik 'umili z milom', ker naj bi bila umazana. Ena izmed mater pa se je odločila, da z javnostjo deli pismo, v katerem razlaga, zakaj se njej psovke ne zdijo nič strašnega ali škodljivega in zakaj ona svojim otrokom dovoli, da se izražata tudi na ta način.

Starševstvo je že samo po sebi dovolj velik izziv

Veliko prijateljev in članov družine je zaprepadenih, ko spoznajo, da kadar moji otroci izrečejo kakšno grdo besedo, temu ne sledi kaznovanje ali opozorilo z moje strani. Najina hči lahko izgovarja kletvice in psovke, kadar čuti potrebo po tovrstnem izražanju, brez da bi pri tem čutila kakršne koli posledice z najine strani. Jaz, kot strokovnjakinja, na nek način poskušam nadzirati svoje psovke in kletvice, ki bi jih včasih najraje zakričala na ves glas, pa jih ne. Medtem pa ima moj soprog izjemno pisan besedni zaklad, med katerim lahko redno naletite tudi na kakšne psovke. Njegova vsakodnevna uporaba psovk je tako zakoreninjena, da nikoli ni prenehal z njihovo uporabo, niti po rojstvu otrok. Nekaj naravnega je torej, da je tudi najina hči sprejela psovke kot del vsakdana in se tudi sama včasih tako izraža. In naju kot starša to pravzaprav čisto nič ne moti.

Ne zato, ker bi se nama zdelo zabavno, ko najina ljubka malčica izreče kakšno od grdih besed, temveč zato, ker se nama zdi dvolično, da bi od nje zahtevala nekaj, česar se niti sama ne drživa. V našem domu ne obstajajo 'odrasle besede', temveč preprosto obstajajo vse besede, ki jih lahko uporabljamo vsi. 

V knjigi Emme Byrne piše, da so psovke za nas lahko celo koristne. Gre za zdrav način izražanja in so normalni sestavni del našega življenja. S tem, ko sva hčeri dovolila uporabljati vse besede, tudi psovke, sva ji želela dopovedati tudi, da se mora zavedati teže svojih besed in kako le te zvenijo. Posledično razume, da četudi so psovke v našem domu nekaj sprejemljivega, v drugih situacijah ali med tujimi ljudmi morda ne bodo sprejete, lahko se zgodi, da bo zaradi njih celo izločena iz družbe. In najina hči že pozna razliko med izražanjem doma in izražanjem zunaj tega 'varnega okolja'. 

Pogosto se otroci niti ne zavedajo, kaj izrečejo, kadar gre za psovke, saj večino besed ne razumejo. Že zelo zgodaj pa začnejo preizkušati tovrstne besede in jih uporabljati tudi v družbi.  S tem, ko umaknemo občutek sramu zaradi izražanja skozi besede, na drugi strani omogočamo otroku, da pove, kaj si misli in kako se počuti v dani situaciji. Menim, da so psovke in kletvice vseeno neškodljive, kadar jih uporabljamo kot ventil za sproščanje in ne v smislu žaljenja ali poniževanja nekoga drugega. Je pa presenetljivo dejstvo kako ljudje hitro obsodijo nekoga, ki izreče psovke, še posebej če gre za otroka. Takrat to povezujejo celo z načinom vzgoje in starševstva, s čimer pa se sama ne strinjam. Psovke in kletvice mojega otroka niso odraz mojega starševstva. So zgolj sredstva in besede, s katerimi se moj otrok izraža in želi povedati, kaj čuti ali da se z nečim ne strinja. In v svetu, v katerem je materam že tako dovolj naporno in na vsakem koraku omogočeno, da se počuti sramotno in manj vredno, ne dovolite, da bi bile neškodljive psovke tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih bi vam drugi sodili.