Mlada in zagnana učiteljica Edita Pašagić, ki trenutno poučuje matematiko na osnovni šoli Preska v Medvodah, je med otroki znana kot energična, nasmejana in pozitivno naravnana učiteljica, ki rada širi dobro voljo in znanje matematike. Pomembno se ji zdi, da otrokom prisluhne in da jim dovoli dovolj prostora, kadar se ne počutijo dobro, zato vsako uro začne z vprašanjem 'Kako ste?', saj si želi najprej ugotoviti, kakšno je vzdušje v razredu, šele nato pa nadaljujejo s poukom in obveznostmi. Pri opravljanju svojega poklica uporablja kreativne prijeme, otroke spodbuja in v njih išče predvsem znanje. Zaveda se namreč, da je s pravim pristopom lahko matematika všeč prav vsakemu izmed njih. Kaj nam je učiteljica Edita še povedala o sebi in poučevanju matematike, pa si lahko preberete v spodnjih vrsticah. 

Kaj je bil razlog, da ste se odločili za poklic učiteljice? Je bila to od nekdaj vaša želja ali se je razvila šele pozneje, v zrelejših letih?

Želja, da postanem učiteljica, se je razvila pozno, ob vpisu na fakulteto. Ampak bolje pozno kot nikoli, saj trenutno opravljam službo, ki je moje poslanstvo. Ob zaključku gimnazije sem vedela zgolj to, da želim delati z ljudmi in jim pomagati. Najprej sem začela kot animatorka otrok za rojstnodnevne zabave, nato pa nadaljevala kot prostovoljka v vrtcu in učiteljica plesa. 

Po gimnaziji sem se vpisala na Fakulteto za kemijo, kjer pa sem začutila tesnobo in dojela, da tam osebnostno ne bom rasla. Zelo hitro sem se prepisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani, smer matematika-tehnika, kjer sem si začela utirati neznano pot, saj sem vedela le to, da želim poučevati matematiko v osnovni šoli. Zakaj v osnovni šoli? Večina ljudi ima grenke spomine na matematiko v osnovni šoli, ravno to pa kot učiteljica Edita skušam spremeniti.

Kaj bi dejali zase, kakšna učiteljica ste?

Sem srčna in energična učiteljica, saj znam prisluhniti vsakomur. Pomembno se mi zdi, da se pri mojih urah vsak učenec dobro počuti. Vsekakor lahko pride do razpotij, a zmeraj je moj cilj ta, da se z učencem zopet najdem na skupni poti. Vsaka moja ura se začne z vprašanjem ''Kako ste?'', saj želim vedeti, kakšna je razredna klima. Drži pa tudi to, da je zame vsak glas v razredu zelo pomemben.

Kakšni pa ste bili vi kot učenka, kaj menite, da bi o vas povedali vaši osnovnošolski učitelji?

O meni bi rekli, da sem bila zelo vljudna učenka, ki je imela globoko spoštovanje do vseh učiteljev in sošolcev ter sošolk. Poskrbela je za vzorne zapiske in pomagala vsem drugim. Vsakič, ko srečam svoje učitelje iz Osnovne šole Franceta Prešerna Kranj, me srčno veseli, ker se me spomnijo. Na kratko bi lahko rekla, da sem bila torej v veliki meri vzorna učenka.

Kaj je tisto, po čemer menite, da se razlikujete od ostalih učiteljev?

Menim, da je vsak učitelj zase edinstven. Vsak ima svojo začrtano pot, moja je takšna, ki daje poudarek na energiji pri vsaki uri. Želim, da se učenci zavedajo, da stremim k njihovemu napredku, da napredujejo, da so ponosni na vsak svoj napredek in predvsem, da imajo cilj, ki ga želijo doseči. Pri svojem poučevanju, kjer širim krila ustvarjalnosti sebi in posledično tudi učencem, gre velika zahvala Mateji Peršolja. Mateja je učiteljica matematike, ki zelo uspešno širi formativno pedagogiko na šolskem področju.

Se vam zdi, da zdaj v vlogi učiteljice drugače gledate na šolo kot takrat, ko ste bili sami v šolskih klopeh? Na kakšen način?

Ko pridem v razred, si zmeraj predstavljam še malo Edito, ki sedi v zadnji klopi. Točno ta mala Edita me opominja na napake. Pri delu z učenci nad njimi ne želim ustvariti dominance. Lahko se zgodi tudi to, da učencu nehote naredim krivico, ampak v tem primeru se brez težav tudi opravičim. Podobno, kot rečem sebi, učim tudi učence, in sicer da so napake priložnost za boljše učenje.

Je v učnih načrtih res preveč balasta, nepotrebnih podatkov? Bi kaj spremenili pri učnem programu?

Učni načrt je sestavljen tako, da lahko učitelja zelo obremeni. Pri samem učnem načrtu matematike bi bilo treba marsikaj prevetriti. Preveč je balasta, žal smo v 21. stoletju, kjer bi bilo treba vključiti več matematike iz vsakdanjega življenja. Tu bi poudarila tudi količino ocen, ki je še ena omejitev pri našem delu. Trenutno smo učitelji preveč omejeni, zato ni čudno, da se večina otrok uči zgolj za ocene. Učencem mnogokrat poudarim, naj se učijo za znanje, saj jim tega nihče ne more vzeti.

Se spomnite morda kakšnega zabavnega dogodka ali anekdote z učenci?

Zgodilo se je v začetku šolskega leta, ko smo se z učenci pogovarjali o tem, da ne morejo vsega početi prosto po Prešernu. Pri tem sem iznenada stopila na mizo in začela plesati. Učenci so seveda planili v smeh in dejala sem jim: "To je to. Delam, kar se mi zljubi."

Moje ure niso klasične, niso namenjene zgolj učenju, ampak se z njimi pogovarjam tudi o teži besed in kako je pomembno, da smo hvaležni in da spoštujemo vse na šoli ne glede na položaj. Moji učenci vedo, da smo v razredu dobra ekipa, ki si med seboj pomaga.

Je tudi kakšen del učiteljskega poklica, ki vam ni všeč?

Biti učitelj nikakor ni lahko delo, saj poleg izobraževanja v večji meri opravljaš tudi področje vzgoje. Vsi vemo, da je šolanje na daljavo pustilo globoke posledice, ki se jih sedaj učitelji trudimo postopoma odpravljati. Gre zelo težko in počasi, ampak upam, da bomo ponovno dosegli takšen nivo znanja, kot je bil pred šolanjem na daljavo.

Kaj pa storite, kadar imate slab dan? Kako se to odraža v učilnici, v vašem odnosu do učencev? Ima učitelj sploh lahko slab dan?

Vsekakor imam lahko slab dan, ampak nikoli ne želim, da to začutijo moji učenci. Moje vodilo je takšno, da smo drug do drugega iskreni. Tudi učenci sami imajo pravico do tega, da imajo slab dan. Imamo dogovor, da če se slabo počutijo, ker so na primer izvedeli za slabo oceno ali pa se jim je kaj slabega zgodilo izven šole, na začetku šolske ure pridejo do mene in mi povejo, da se ne počutijo dobro. Takrat se trudim, da vanje ne drezam, velja pa tudi obratno. Od ene ure, ko z mislimi niso prisotni, ne bo konec življenja, saj mi je veliko bolj pomemben naš odnos, ki temelji na zaupanju in iskrenosti. Ko je to doseženo, potem učenci lažje gradijo na svojem znanju.

Imate morda kakšen hobi, ki vas sprošča ob prostih popoldnevih? Kaj radi počnete, kaj vas veseli?

Ples. Sem ponosna članica Dance La Femme, kjer dobiš mnogo več: nasmejanost, pomirjenost, ženstvenost in unikatnost. Vsak ritem me popelje v svet lahkotnosti, kjer ni omejitev. Ni pomembna tehnika, ampak to, da v tem kaotičnem času najdeš sebe. In točno to naša koreografinja Ana s svojo čutnostjo in čarobnostjo tudi doseže.

Ravno glasba je tisto, kar me pomiri, zato mnogokrat omogočim tudi učencem, da lahko pri svojem delu poslušajo glasbo in se zatopijo v reševanje nalog z osredotočenostjo na svoj cilj.