Dva srčka sta
Doma sem že imela dve krasni dekleti (7 let in 2 leti) in test je pokazal +, najprej šok, nato veselje ... Že takoj sem slutila, da bijeta dva srčka, toda morala sem počakati prvi pregled pri ginekologu. Končno sem imela pregled, naredil je ultrazvok in rekel: ''Čestitke, en srček bije.'' Sem jo pogledala in rekla: ''Ne bo držalo, še enkrat poglejte.'' Po petih minutah je postala bleda, me pogledala in šokirana rekla: ''Gospa, dva srčka sta.''
Nosečnost je bila naporna zaradi mojega zdravja, pri 16 tednih je nastopila prva krvavitev, dobiti sem morala zaščito, saj sem Rh-, zaradi Mo-BI dvojčkov sem bila vodena kot rizična nosečnost in sem imela preglede na 14 dni v ljubljanski porodnišnici. V 25. tednu sem imela ultrazvok in pregled, zdravnica, katera je nadomeščala, mi je rekla, da bom kar hitro rodila, saj sem imela res ogromen trebuh in zaradi že dveh carskih rezov, a je upala, da bomo prišli do vsaj 32. tedna.
Prišel je 19. 4. Nekaj me je gnalo ves dan, zjutraj sem izpolnila vse papirje, kaj moremo oddati ob rojstvu otroka, partnerju sem vse pripravila. Stanovanje sem 'sčistila v nulo'. Še dopoldan sem si fotografirala trebuh, kako ogromen je. Ves dan sem imela rahle krče, nič posebnega (v drugi nosečnosti sem tudi imela lažne popadke, zato nisem dala pozornost na to). Popadki so se stopnjevali, postajali redni, v sebi sem si mislila: "Saj ne more biti res, ne še zdaj." Ob 23.40 sem klicala reševalno vozilo, da me je peljalo v porodnišnico (partner je bil z večjima dvema doma, saj nisva imela varstva).
Urgentni carski rez
V porodnišnici je sledil CTG, potrdili so redne popadke na pet minut, začela sem jokati, kaj bo, kako bo, sama sem bila v porodni sobi. Poskusili so ustaviti popadke, dali so mi injekcijo za razvoj pljuč, popadki so bili vedno močnejši. Ob 4.40 je bilo vse hkrati, izvedela sem, da en srček slabše bije med popadki, bila sem zelena od bolečine v zgornjem delu trebuha, neznosno.
Sledil je urgentni carski rez. Vem samo, da sem jokala kot dež, preden sem dobila narkozo. Nemoč, zaspal boš, ne boš vedel, kaj in kako je. Tara je "prijokala" ob 5.10 z 830 g in 34 cm, Eva 830 g in 34 cm. Oddelek in zdravniki na intenzivni so dali vse od sebe, da so ju ohranili pri življenju. Zbujala sem se iz narkoze, okrog osmih sem prišla k sebi, sama sem bila, čakala sem, da pride kakšna sestra, da jo vprašam, kako je, kdaj jih lahko vidiš. Odgovor: ''Stabilni sta ...'' V glavi 100 vprašanj ...
Končno sem dobila dovoljenje, da vstanem iz postelje, ob 12. uri sem že hodila, gnalo me je, hotela sem do mojih malih bork. Odpeljali so me na intenzivno, ko sem pogledala v inkubator – šok. Tako male, drobcene, popolne, jokala sem, ko sem jih gledala, solze so samo tekle ... Popoldan sva šla s partnerjem k njima, tudi on je bil v šoku, tolažila sem ga. Po treh dneh sem dobila odpustnico, da grem domov, saj sta me doma potrebovali veliki hčerki.
Dva meseca in pol bitke
Sledilo je dva in pol meseca vožnje vsak dan na INT, da sem videla moji borki. Prvi dotik, ko kengurujčkaš, ko ti to malo bitje, ko še nima 1 kg, položijo na prsi, svet se mi je takrat ustavil, končno sem jih ponovno čutila.
Bili so padci in vzponi z zdravjem dvojčic.
Končno je prišel čas, da se združimo na oddelku, veselje je bilo nepopisno, po dolgih nepričakovanih dneh bom imela moji mali borki ob sebi, tisti dan je bil najsrečnejši dan od njunega rojstva, kateri se je čez par ur spremenil v nočno moro, ponovno sta šli nazaj na INT. Ponovni poskus je bil čez pet dni in vse je bilo v redu, končno sem jih lahko 'cartala', objela, poljubila. In sledil je dan D – odhod domov z rešilcem, saj je Eva še potrebovala kisik. Doma je bilo veselje: končno sem imela vse štiri dekleta na kupu.
Doma je bilo prve mesece kar pestro, s kisikom, zdravili, apnejami, dekelti sta prišli z 2100 g, zdaj pri šestih mesecih ne potrebujeta več zdravil, sta zdravi in pridno napredujeta. Pihali smo svečke za šest mesecev, korigirano tri mesece. In sta na 6 kg in 56 cm. S štirimi otroki je pestro, a so dekleta moje življenje, hvaležna sem za vsak dan, ko jih imam ob sebi.
Čas na intenzivni, ko stojiš in gledaš na uro, kdaj se bodo vrata odprla, da boš ponovno videl otroka, že v predsobi, kjer se razkužiš, razmišljaš in se prepričuješ, da je vse v redu, z drugimi mamicami si izmenjuješ spodbujevalne besede, jih tolažiš .... Preden prideš v sobo z inkubatorji, kjer ležita moji punci, ne dihaš, dokler ne dobiš odgovor, vse je v redu, sta stabilni ... Imeli smo krvavitev v možganih, pljučih, transfuzijo krvi, zlatenico, napade, apneje ... Vse piska, utripa, ta zvok, uffff ... Ko med kengorujčkanjem neha dihati, ker tako močno zaspi, ko je čas za nego in hranjenje, med hranjenjem apneja, panika ... Ko večkrat doživiš, kako otrok pomodri, ne diha. Sam moraš ostati miren, upoštevati navodila osebja, kako ukrepati, da se boš znal doma pravilno odzvati. Postaneš močan, ne smeš dovoliti, da se zlomiš, saj kdo bo skrbel kot mama za te dve mali nemočni bitji. Z mamicami se zunaj pogovarjaš, tolažiš, ko vidiš, da so drugi še bolj bolni, čakajo na operacijo srčkov, ko ne razmišljaš samo o svojih puncah, ampak še za te male borce, kateri so zdaj v redu. Se še po pol leta dopisuješ z mamicami, s katerimi smo povezane na en način, saj smo šle skozi pekel, strah ... Vožnja z rešilcem domov je bila nočna mora, ena od dvojčic je pomodrela, potrebno je bilo oživljanje ... Doma kisik naprave, zdravila, polno kablov. Vsakodnevni strah, da ne bo šlo kaj narobe, počasi rastejo, napredujejo ... Vsakič, ko ju objamem, ne morem verjeti, da je to malo 830-gramsko bitje dvakrat imelo takšno voljo do življenja, pozabiš na utrujenost, izčrpanost, počasi pozabljaš na bolečino, katero si imel, ko jih nisi smel objeti in si nemočno stal ob inkubatorju in ju opazoval ... Zdaj ju ljubkujemo, se igramo, vse na svetu mi pomenita mali borki in seveda veliki ...
