Novodobni otroci, indigo otroci ali ipsilon generacija, poimenovanja so različna. Skupno jim je to, da označujejo generacije otrok, ki so visoko senzibilni, imajo visoko razvito zaznavanje, so radovedni, odlikuje pa jih močna volja. Koncept 'indigo otrok' je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja oblikovala ameriška psihoterapevtka Nancy Ann Tappe. Leta 1982 je izdala knjigo Razumite svoje življenje skozi barve in v njej otroke, ki se od prejšnjih generacij razlikujejo, imenovala indigo. V njihovi avri naj bi namreč prevladovala modra barva. Strokovnjaki so nanje sprva postali pozorni v ZDA in jim  pripisovali le negativne značilnosti, predvsem hiperaktivnost in motnjo sposobnosti branja in razumevanja prebranega – disleksijo. Sprva so jih skušali zdraviti, po izidu knjige Indigo otroci avtorjev Lee Carroll in Jan Tober pa je postalo jasno, da otroci niso bolni ali moteni, temveč so preprosto drugačni. O indigo ali novodobnih otrocih smo se pogovarjali s psihologinjo, doktorico Katarino Habe.

Zakaj se je za te otroke uveljavilo posebno poimenovanje? So drugačni otroci posledica okolja, kulture, biologije ali evolucije?

V določenem obdobju se rodi neka ideja, ki pade na plodna tla in tako se je zgodilo tudi s konceptom indigo otrok. Dejansko so starši, vzgojitelji, učitelji opažali, da so sodobne generacije otrok precej drugačne in v primerjavi s predhodnimi generacijami otrok bolj samosvoje, imajo določene izrazite značilnosti. Nemalokrat so ugotavljali, da tradicionalni vzorci vzgajanja niso učinkoviti. Ko se je pojavil koncept o indigo otrocih, so kar naenkrat številna vprašanja, na katera si poprej niso znali odgovoriti, dobila odgovore.
Spremembe pri sodobnih generacijah otrok so samo delček vseh sprememb, ki se dogajajo na globalnem nivoju zemeljskega bivanja. Spremembe v naravi so izrazite, spremembe v družbi so izjemne in otroci so samo del celotnega sistema. Te spremembe so preplet evolucijskih in okoljskih vplivov, saj le-te generirajo druga drugo.

Lahko rečemo, da so vsi novodobni otroci rojeni s takšnimi sposobnostmi ali še vedno govorimo o posameznikih z bolj razvitimi zmožnostmi?

Indigo otroci je samo eno od poimenovanj določenega segmenta sodobnih otrok. Nikakor to ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Gre za kontinuum – nekateri otroci imajo teh lastnosti več, nekateri manj, vendar pa so v povprečju vsi otroci na nek način bolj »razviti«.
Treba pa je vedeti, da psihološka stroka ne uporablja tega termina, saj koncept ni znanstveno dokazan.

Se osebno s konceptom poimenovanja indigo otrok strinjate?

Sama v konceptu indigo otrok sprejemam tisto, kar se mi zdi uporabno ne samo za vzgajanje tako imenovanih indigo otrok, temveč za vzgajanje vseh otrok. Pozitivno je to, da nas koncept opozarja na sprejemanje drugačnosti, na fleksibilnost in ustvarjalnost vzgojnih prijemov, na pomembnost starševske zrelosti in osebnostne odprtosti staršev.

Kakšne značilnosti imajo indigo otroci?

Indigo otroci naj bi bili bolj senzibilni, intuitivni, naj bi imeli jasen občutek svojega poslanstva na zemlji, avtoriteti naj bi se upirali zaradi avtoritete same, o določenih stvareh imajo že v zgodnjih letih jasno izdelana stališča. Pravijo, da naj bi to nekakšno »modrost« lahko zaznali že v očeh dojenčkov in če smo za to dojemljivi, lahko to resnično opazimo že tako zgodaj. Treba je vedeti, da tu ne gre zgolj za značilnosti otrok, temveč tudi za značilnosti staršev, ki so sposobni te stvari opaziti, začutiti in se nanje odzvati. Gre torej za interakcijo širšega socialnega sistema.

Novodobni otroci naj bi bili tudi bolj problematični, običajni vzgojni prijemi pri njih pogosto nimajo učinka. Kako jih je treba prilagoditi?

Gre zgolj za to, da »trda« vzgoja ne deluje. Vzgojni prijemi, ki jih brez utemeljitve uporabimo le za to, da uveljavljamo svojo avtoriteto, pri njih ne delujejo. Ta se vzpostavlja z osebnim vzgledom, z osebnostno zrelostjo staršev in če tega ni, se otroci toliko bolj upirajo neskladju verbalne in neverbalne komunikacije staršev. Prava je srednja pot – torej demokratičen stil vzgoje, kjer obstajajo jasno postavljene meje, ki pa so argumentirane.

Kako mejo postavimo, da se otrok lahko še vedno svobodno izraža in ga ne omejujemo?

Uspešne vzgoje brez postavljanja mej ni. Otroku postavljene meje dajejo občutek varnosti, kar je ena izmed primarnih človeških potreb. Vzgajanje je znanost in umetnost, saj zahteva poznavanje številnih strategij, po drugi strani pa prepuščanje intuiciji in ustvarjalnosti. Receptov, ki bi veljali čisto za vse, ni!

Kam po vašem mnenju vodi njihova prihodnost? So lahko zaradi večje senzibilnosti in kritičnosti v življenju bolj uspešni?

Menim, da se vse spremembe dogajajo z nekim pozitivnim namenom, zato verjamem, da moramo sprejeti otroke takšne, kot so in da so njihove značilnosti njihova prednost. Če bomo v njih prepoznavali dobro in se usmerjali v njihove potenciale, bodo v svetu lahko izražali te lastnosti, če pa jih bomo imeli za zahtevne, problematične, se bodo dejansko obnašali na tak način. Treba se je zavedati povezanosti vseh segmentov družbe in nujnosti usmerjanja mišljenja v konstruktivno smer, v smer, ki vodi k razvoju posameznika in družbe. To pomeni, da je treba prepoznavati potencial, ne pa da se čisto na vseh nivojih usmerja na napake.

Kaliko proste roke in možnosti imajo učitelji in vzgojitelji, ki delajo s skupino otrok, v kateri je vsak otrok zgodba zase?

Čisto iskreno – po mojem mnenju toliko, kolikor si dopustijo. Gledano z materialnega vidika imajo možnosti zelo malo, z vidika univerzuma pa zelo veliko. Vsak posameznik ima še v tako rigidnem sistemu možnost spreminjanja celote, morda s spremembami, ki so komaj opazne, vendar pa so vseeno prisotne, se kopičijo in enkrat postanejo vidne.
Ko se pogovarjam s študenti, z bodočimi vzgojitelji in učitelji razrednega pouka, jim vedno rečem, da če bodo sami verjeli, da se da stvari spreminjati in jih kreirati po svoje, jim bo to večinoma tudi uspevalo. To ne pomeni, da bo šlo vedno gladko in da ne bo nobenih ovir, vendar pa vizija dela čudeže. Res je, da situacija za učitelje v šolah ni ravno rožnata, ampak kljub vsemu mislim, da je precej odvisno od posameznika, kako zazna določeno situacijo – ali kot grožnjo ali kot izziv.
Mislim, da je bistvo predanost poklicu, srčnost in ljubezen do teh mladih bitij, ki jih v življenju usmerjaš.