Nerodne prigode so za našo družino nekaj povsem običajnega. Ob tem je dobro, da se znamo prav vsi nasmejati na svoj račun. No, ja, mož sicer nekoliko manj, zato pa njegov delež smeha velikodušno prevzamem jaz. Zakaj le ne bi? Kaj ne pravijo, da je smeh pol zdravja? Za nas to vsekakor drži, za moževe starše pa ravno nasprotno. Tam pogosto prirejajo tekmovanja v slabi volji. Zmagovalec je tisti, ki se najdlje grdo drži in kuha mulo.

In kaj se je v družini Žive Smola pripetilo tokrat? Uuuuh, veliko, najbolj zabaven pa je bil včerajšnji obisk tašče. Seveda ne zanjo, saj se je že ob prihodu ujela v našo družinsko "smolo." Tako pač je pri nas "Smolčkih."

Kot vsako nedeljo sem se tudi tokrat vrtela po kuhinji in pripravljala okusno kosilo, na katerega smo tokrat povabili tudi moževa starša. Slednje je pomenilo, da sem se morala pri kuhi še posebej potruditi in seveda jaz ne bi bila jaz, če mi ob tem ne bi šlo kaj narobe. Tako je bila juha motna, meso sem presolila, krompir pa je bil neslan. Da ne govorim o tem, da je tašča že ob prihodu pojedla pasji bonbon, jed pa sem ji postregla v posodi, ki jo uporabljamo za bruhanje. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Zaupam naj vam le, da tašče zagotovo še dolgo ne bo na obisk ...

Sin Jan je, medtem ko sem kuhala, iz omare izmaknil vrečko bonbonov in jih odnesel v predsobo. Zalotila sem ga ravno, ko je okrogel rdeč bonbonček vrgel psički Piki. To, da ji ni šel v slast, sem pozneje izvedela na zelo zabaven način. Ker Pika bonbona ni pojedla, ga je Jan pobral in spravil v žep. Nanj se je spomnil ob prihodu babice in dedka, ko ju je želel tudi sam razveseliti s sladkim presenečenjem. Babica mu je namreč zopet prinesla vrečko sladkarij, ob katerih so se Janu zasvetile očke. Iz žepa je hitro privlekel rdeč bonbonček, stopil k babici Ireni in ji dejal: "Babi, tudi jaz mam sladko presenečenje zate!" Z nerodno kretnjo je nato razmočen bonbonček potisnil v babičina usta, ona pa mu je cmokaje dejala: "Mmmm, kako je dober!" Jan pa je navdušeno izjavil:"Piki pa ni bil dobel! Ga je samo obliznila! Ne poje vsega kot ti, je zbilcna!"

Babičin obraz je postal v trenutku rdeč, bonbonček, ki mu očitno ni bilo namenjeno, da konča v želodčku, pa je jezno zavila v papirnat robec in ga vrgla v smeti. Pri tem me je prestrelila s pogledom – kot da bi bilo vse to moje maslo. Janu je zatem hitela pojasnjevati, da bi lahko zaradi tega dobila pasje gliste, malček pa je najbrž v svoji mali glavici že tuhtal, kako bi to izgledalo ...

Preden smo sedli h kosilu, sem tasta in taščo povprašala, ali bi morda namesto klasičnega nedeljskega kosila, torej mesa in praženega krompirja, jedla mešano solato s piščancem in prelivom. Tast je odvrnil, da ne, tašča pa je dejala, da bo vesela spremembe. Steklene skledice, ki jih običajno uporabljamo za serviranje solate, sem že pospravila v pomivalni stroj in ga tudi vklopila, tako da sem se morala znajti drugače. A kot nalašč nisem našla ničesar primernega! Tašča mi je dejala, naj ne kompliciram in da imam v omari zagotovo kakšno plastično posodico. Res sem jo imela, a ta posodica je bila del kompleta z dvema večjima posodama, ki ju hranim v kopalnici. Manjšo imamo torej v kuhinji, večji dve pa uporabljam pri čiščenju in kadar je komu slabo – torej za bruhanje.

V želodcu me je stiskalo, ko sem Ireni postregla s solato. Saj ne, da bi posodo kadar koli uporabila za kaj drugega, kot za hrano, preprosto spominjala me je na čistila in na – saj veste, kaj.

Jan je med obedom nenehno pogledoval proti babici, ki mu je prigovarjala, naj le je, da bo zrasel. Videla sem, da radovednežu nekaj ni jasno in pomislila sem, da se morda sprašuje, zakaj ima babica v solati koščke piščanca. Kar na enkrat pa se naš bistroumnež nagne naprej, prebode babico s pogledom in izdavi stavek, ki me bo še dolgo nasmejal do solz: "Pa babi, zakaj ti jes iz posode, v katero jaz bluham?!"

Z možem sva se začela tako glasno smejati, da bi skoraj pozabila na Ireno, ki je šokirana obsedela za mizo. Šele ko je jezno dejala, da bi ji lahko postregla v globokem krožniku in ne v "lavorju" za bruhanje, sem se zavedla, da pripetljaj pravzaprav ni smešen. Z možem sva ji pojasnila, da je posoda del kompleta, ki ga sicer uporabljamo v te namene, da pa vanjo ni še nikoli nihče bruhnil ... Takrat se ni mogel zadržati niti tast, Irena pa je užaljeno odrinila nesojeno piščančjo solato, za katero verjamem, da ji ni več teknila.

Ob koncu obiska smo dedka in babico pospremili do avta in ju povabili, naj kmalu spet prideta. Jan je babici na lice pritisnil poljubček, se opravičil za Pikin bonbonček in dodal, naj ga pokliče, če bo dobila pasje gliste.