Mamica je metodo lulanja brez pleničk preizkusila na hčerkah. Starejša hči Ronja, ki ima danes dve leti, je brez pleničke že od šestega meseca starosti, mlajša, Lejla, ki je dopolnila devet mesecev, pa je brez pleničke že od šestega tedna starosti.

Vera je za Bibaleze.si odgovarjala na vprašanja o - za večino staršev - neznani metodi.

Kako je lahko novorojenček brez pleničke? Torej niso nujno potrebne?

Lahko je brez in niso nujno potrebne: velik del sveta jih sploh ne uporablja in ne samo v toplem podnebju (čeprav to stvari zelo olajša). V Afriki običajno nimajo plenic, prav tako v JV Aziji in na Kitajskem (tam imajo tako imenovane preklane hlače). Zahteva pa metoda večjo pozornost mame in priznam, da je zaradi tega več dela. Kadar gre, takrat je dela v bistvu manj, samo psihično je bolj naporno, ker moraš biti bolj pozoren na dojenčkove signale.

Zato večina ljudi uporablja to metodo skupaj s plenicami: otroka imajo v plenicah, da preprečijo nesreče, ki se dogajajo, hkrati pa ga nekateri večkrat, drugi manjkrat, dajo lulat in kakat. Ker smo tako prežeti z mislimi, da je dojenček "za v plenice," je to težko verjeti, dokler ne vidiš sam. Vendar je metoda uspešna, kar sem preizkusila na lastnih otrocih. Če je starš dovolj pozoren na dojenčkove znake, mu tudi dojenček zaupa in včasih za kratek čas celo zadrži potrebo. Če motivacije ni, če se zaupanje poruši, potem lula v pleničko kot ostali dojenčki.

Da dojenčki lulajo samo zaradi mikcije, oz. ker jih zazebe, ko jih odvijemo iz plenic, se je v mojem primeru izkazalo za napačno: sama namreč hčera sploh nimam v plenicah in poleti sta bili lahko tudi čisto nagi – pa vseeno je Lejla lulala, kadar sem jo dala lulat, Ronja gre pa tako in tako že sama.

Kako se mati nauči te metode in kako poteka?

Kar se mene tiče, sem imela občutek, da vem, kdaj bo Ronja lulala oz. kakala, še preden sem za to izvedela. Vendar so mi vsi rekli, da to ni mogoče in sem jim verjela. Potem sem nekoč brala o tem, čisto po naključju, in poizkusila. Ker je šlo, sem nadaljevala in potem poizkusila spet pri drugem otroku. Mama se tega najlažje nauči na primeru (jaz sem, recimo, naučila svojo sosedo in ji tudi odlično gre), lahko pa iz knjig ali z interneta.

V bistvu je stvar zelo enostavna: otrok navadno pove, kdaj ga tišči lulat in takrat ga daš lulat. Povejo seveda na različne načine, odvisno od otroka, pa tudi načini se skozi obdobja spreminjajo. Vendar če dobro poznaš otroka, veš. Pred kakanjem se dostikrat napenjajo, včasih spustijo vetrove, včasih se zastrmijo predse ... Za lulanje včasih samo malo
zajokajo, včasih začnejo brcati z nogicami, se premetavati. Veliko pa pomaga tudi časovna skala - obstajajo tipični trenutki, ko gredo dojenčki lulat: navadno takoj po spanju, ko jih vzameš iz lupinice, vozička ali nosilke (štorklje), ko prideš domov s sprehoda; novorojenčki pa zelo pogosto lulajo ali kakajo tudi med dojenjem.

Na začetku otroka samo opazuješ in gledaš, kdaj lula, kolikokrat, v katerem delu dneva (običajno dopoldne precej več kot popoldne) in mu signaliziraš z določenim znakom (običajno si izberemo "psssss"), da otrok poveže glas z lulanjem. Ko ga naslednjič nesemo lulat, mu rečemo "psss" in dojenček se polula, če ga seveda tišči.

Kaj pa ponoči?

Ponoči je seveda tudi možno imeti dojenčka brez plenice, vendar to pomeni, da ga bo nekdo moral dati lulat (večina dojenčkov ponoči ne kaka). Dojenčki ne lulajo med trdnim spanjem, ampak običajno, ko se malo predramijo. Navadno se takrat začnejo premetavati, ker jim je neprijetno, dokler se ne olajšajo. Če jih damo lulat, se polulajo. Ponoči še lažje ugotovim, saj otrok takrat spi in se začne premetavati šele, ko mora lulat. Vseeno pa večina staršev ponoči doejnčka ne daje lulat (tudi jaz večinoma ne), ker se pač moraš naspati.

Če dojenčka dojiš in zato vstaneš, potem ga seveda lahko daš še lulat, vendar imamo dojenčke pogosto pri sebi in če ni treba vstajati, se ti navadno otroka ne ljubi sleči in ga dati lulat.
Skratka: po želji. Sama sem sicer pri Lejli opazila, da sva podnevi bolj usklajeni, če jo dam ponoči lulat. Vendar je to precej lažje poleti, ko je toplo in dojenčku paše, če ga odviješ, kot pa pozimi, ko smo vsi rajši bolj oblečeni.

Je metodo potrebno izvajati od rojstva dalje, ali lahko z njo prične tudi mati, ki ima, npr., dojenčka starega tri mesece in v pleničkah?

S to metodo lahko pričnemo kadarkoli. Pri Ronji sem začela pri šestih mesecih in pol, pri Lejli pri šestih tednih, pri naslednjem bom pa pri šestih dneh (smeh). Lažje je, če začneš že v prvi polovici leta, ko dojenčki še niso navajeni na izločanje v plenico, vendar se da tudi kasneje.

Vendar pa ni potrebno, da to počnemo ves čas, lahko dajemo otroka samo kakat, lahko tudi samo enkrat na dan (veliko mam, ki imajo otroke v plenicah, bo potrdilo, da vedo, kdaj se
njihovi dojenčki želijo pokakat - in mu takrat samo omogočimo, da to naredi kam drugam kot v plenico).

Kakšne prednosti ima lulanje brez pleničk za otroka in za mater?

Najbolj očitna prednost je seveda to, da je otrok brez plenice. Ženske, ki med menstruacijo uporabljamo vložke, vemo, kako neprijetno je imeti vložek na koži – na začetku še gre, po enem tednu, če je krvavitev daljša, pa ima večina tega več kot dovolj. Plenice so nekaj podobnega, samo da so nekajkrat večje, pokrijejo še celo ritko in so bolj vroče, kar je poleti precej
neprijetno. Seveda se jih otroci navadijo in jim ni hudega v plenicah. Vendar če lahko svojemu otroku omogočim, da je brez plenice, zakaj mu ne bi? Če bi bilo v plenicah prijetno, bi jih vsi nosili – pa jih ne...

S tem je povezana tudi prednost, da dojenček nikoli nima pleničnega izpuščaja - zame je bila to ogromna prednost, saj ima moja druga punčka zelo občutljivo kožo in meni se je srce trgalo, ko sem videla, da jo boli, pa, kot veste, včasih nobena krema ne pomaga dovolj. Zdaj ima kožo na ritki prav tako kot recimo na hrbtu, brez kakršnekoli rdečice.

A to ni glavna prednost; tudi namen te metode ni, da bo otrok prej brez plenice, ampak, da se znata otrok in mama od začetka sporazumevati tudi o tej njegovi potrebi – tako kot se sporazumeta o tem, kdaj je lačen.

Otroci, ki jih imamo brez plenic, morda ne bodo suhi nič prej kot otroci s pleničkami, vendar pa bodo vedeli, da jih mama sliši, če jih tišči. Skratka: to poveže mamo oz. skrbnika in otroka, lahko je še ena priložnost za kvalitetno preživljanje skupnega časa: na začetku namreč otroka držiš v rokah, ko opravlja potrebo - jasno, da ga ne posedeš na kahlico, dokler ne more samostojno sedeti!

Kasneje pa ga na kahlici zabavaš, skupaj bereta knjigice ali kaj podobnega. Seveda je odvisno od otroka, koliko časa sploh želi sedeti na kahlici - če se namreč dobro uigrata, se bo otrok zelo verjetno takoj polulal, čim ga bomo dali na kahlico. Potem pa nekateri otroci želijo takoj vstati, drugi bi pa še sedeli in jokajo, če jih hočete takoj vzeti s kahle.

Poleg tega veliko ljudi zagotavlja, da njihovi dojenčki niso imeli več kolik, ko so začeli s to metodo. Tudi ni nobene potrebe, da bi otroka v karkoli silili. Strinjam se s strokovnjaki, da otroka ne smemo siliti na kahlico, vendar mu jo lahko naredimo zanimivo, da bo sam želel poizkusiti. Res je tudi, da se dojenček včasih zaigra in enostavno pozabi, da ga tišči lulat. Sama pogosto vem, da hčerko tišči, a je ne bom motila med igro, če se je ravno na nekaj skoncentrirala. Če sama prekine dejavnost, jo dam takrat še lulat, sicer pa ji preoblečem hlače. Pač pretehtaš, kaj otroku prinese večje dobro.

Skratka, biti moraš discipliniran, da reagiraš na otrokove signale (ga daš lulat, kadar to pokaže), vendar pa tudi ne pretirano dosleden, da bi ga silil lulat, pa čeprav veš, da ga
tišči. Tako kot ne siliš partnerja, naj poje sendvič, čeprav ti je kristalno jasno, da je lačen, ker je siten. Narediš sendvič in ga pustiš na mizi - če ga vzame, prav, če ne, tudi prav. Tudi otroku ponudiš priložnost in mu pustiš, da ti pokaže, ali mu je všeč.

Poleg omenjenih pa so seveda še prednosti izključno za starše, ki so vedno bolj pomembne: ekonomska in ekološka oz. naravovarstvena. Sami lahko izračunate, kakšen prihranek pomeni dejstvo, da v devetih mesecih ne porabiš niti pet  paketov plenic. Hkrati pa na ta način ne onesnažujete okolja, ki ga bodo prav naši otroci najbolj potrebovali.

O članku lahko poklepetate na forumu.