Sama si je želela postati balerina, pa ni mogla, ker je imela krive noge, je pa bila zato idealna njena hči. In četudi je hči sovražila balet, jo je mati silila in vozila na treninge. Ja, tudi takšno poznam. In potem je vsem razlagala, da njena hči hodi na balet, da je med boljšimi. In to še ni vse! Obiskovala je tudi ure klavirja, peti pa jo je učila zasebna učiteljica.

Vse lepo in prav, če se deklici že na daleč ne bi videlo, da prav trpi. Mati je na ves glas razlagala, kako je hči uspešna, mala pa je ob tem zavijala z očmi.

No, po treh letih, ko je š škarjami razrezala že svoj peti baletni kostim in uničila sedmi par balerink, tako da je z njimi drsala po asfaltu, je hči končno smela končati "kariero."

Starši, ki preko otroka izpolnjujejo svoje neizživete sanje, so sebični in ne mislijo na dobro svojega potomca. Kateri otrok si pa želi ure in ure preživeti na treningu?! Kateri otrok si želi vsak dan imeti naporen trening, nič časa za igranje s prijatelji, da se mu vedno in povsod mudi, starši pa nanj pritiskajo z vseh koncev in krajev?! Najboljši mora biti v športu ali drugi dejavnosti, ki mu jo določijo starši, povrhu vsega pa morajo še blesteti v šoli ...

Včasih to poteka tako: »Igral boš nogomet! Da, da, tudi tvoj oče ga je in stric in tvoj dedek. Vsi so bili odlični športniki, zato imaš to v genih. Če ti ni všeč, ti pa še bo! Treniral boš in pika!«

Otrok zmedeno kima. Sicer še ne ve, kaj točno ga čaka, toda sliši se dobro, da bo postal vrhunski športnik. In potem se sooči s treningi, starši pa odhitijo po nakupih. Seveda nakupijo najboljšo možno opremo, saj mora vrhunski športnik blesteti v opremi najboljših firm. Plačajo najboljše trenerje in nato od otroka pričakujejo, da bo čez noč postal pravi as.

Niti slučajno pa trener ne sme reči, da je njihov otrok povprečen, ali kar je še huje, podpovprečen. Ne, za take besede ga lahko še tožijo! Prav tako si otrok ne sme premisliti. Niti slučajno ne sme potarnati, da ne bi več hodil na treninge, ker mu ni všeč, ali bi bil raje doma in se igral.

Starši v takem primeru naredijo skrajno užaljen in obupan obraz: »Kaj?! Sedaj, ko smo toliko denarja vložili vate, bi pa odnehal?! Razočaral si nas, da veš!«
In kaj preostane otroku? Čaka, da bo njegovo otroštvo mimo, upa, da si bo poškodoval vsaj prst in tako lahko počel v svojem življenju tisto, kar veseli njega.

Da pa je mera polna, mora imeti tak super otrok vsaj pet zunajšolskih dejavnosti. Saj je vendar nadpovprečen! In vse ga tako zelo zanima, menijo njegovi starši, ki se širokoustijo naokrog. A ne zanimajo ga povprečne stvari, povprečni hobiji – le tisti, ki so moderni. Ker njihov otrok (predvsem pa oni) je vendar 'in,' zato ne bo hodil "kar nekam." Hodil bo na dejavnosti, ki nekaj pomenijo!

Zadnjič smo imeli pred blokom piknik. Mateja, sosedovega fanta, spet ni bilo, je imel košarkarsko tekmo. In pred časom, ko je bil še en piknik, ga tudi ni bilo, ker je imel priprave na tekmo. Sta pa bila vedno prisotna oba starša, ki sta vsem, ki imajo le povprečne otroke, razlagala, kako zdaj trenira in tekmuje v tujini. Da, prav v tujini igra košarko in vsi ga neznansko hvalijo. Iz njega še nekaj bo, nekaj posebnega! Ker je vrhunski v vseh pogledih!

»Škoda, da bo zamudil vso mladost. Kdaj se bo pa zabaval? Sedaj je v letih, ko bi se moral zabavati, ne pa tekati za žogo,« sem na glas razmišljala. No, dosegla sem le to, da me naslednjič na piknik niso povabili. In kolikor mi je znano, Mateja tudi ni bilo, ker je tekmoval v tujini.

Prav je, da so starši ponosni na svoje otroke, prav je, da jih pohvalijo. Ampak, še vedno ne smejo pozabiti, da otroci ne morejo uresničevati neizživetih sanj svojih staršev. Staršev, ki so, roko na srce, po navadi povsem povprečni. V tem ni nič slabega, le še svojemu otroku naj dovolijo, da je povprečen tudi sam. In ima otroštvo, mladost, prosti čas, svoje sanje in dan včasih začrtan tudi po svoje.

Mnenje lahko zapišete tudi na forum.