Zadnjič sem jo nehote slišala. No, priznam, ko sem zaslišala, kaj govori, sem malo bolj prisluhnila. Spraševala je mamico, ki ima otroka podobne starosti kot je njen, če že lula na kahlico. Nisem slišala, kaj ji je vprašana odgovorila, sem pa ujela njeno širokoustenje: »Naš Nejc je pa suh že od 16. meseca dalje. Če dobro pomislim, je brez pleničke že kar od sredine 15. meseca starosti. Kar naenkrat je pokazal na kahlico in vedela sem, da mi sporoča, da je dovolj zrel za lulanje vanjo. In od takrat dalje je suh!«

No, najbrž bi morala samo zamahniti z roko in se brigati zase, toda morala sem odpreti vrata, ko sem zaslišala, kako začudeno je nadaljevala: »Kaj? A vaš pa še pri dveh letih ni suh? A je kaj narobe z njim?«

»In zakaj bi bilo z otrokom, ki ima pri dveh letih pleničko, kaj narobe?« sem zinila.

Soseda je zavila z očmi, češ, spet ta Zinka. Pa vendar sem z rokami, uprtimi v bok, čakala na njen odgovor.

»Ah, seveda ni nič narobe. Kakor komu paše. Menim pa, da je otrok pri dveh letih dovolj star in razvit, da pove ali vsaj nakaže, da ga lulat,« se ni dala obsedenka od otroških podvigov.

»Poznam take matere. Enkrat ti je uspelo, da je lulal v kahlico, sedaj pa je že kar suh. Pa čeprav ima vsak dan mokre hlače, pa čeprav ima ponoči plenico. Važno, da je suh po tvojih besedah in pomembno je le, da se dobro sliši pri sosedah. Najbrž je tudi shodil pri sedmih mesecih, kajne?« sem stopila v bran mamici, katere dveletnik še kar lula v pleničke. No, moram priznati, da se je kar nekoliko vzravnala ob mojih besedah.

»Ne, je pa shodil pri osmih,« je zmedeno nadaljevala mati genija.

»Verjamem, pa najbrž si je le dan po tistem tudi že zavezal čevlje. In najbrž ima že vse zobe, zna oponašati vse živalske glasove, loči vse barve in naredi iz kock Eifflov stolp, pa čeprav ga je samo enkrat videl na fotografiji,« sem se resnično razjezila.

Da, matere, ki so obsedene z napredkom svojih otrok, imajo težko življenje. V bistvu se mi smilijo. Vsak dan znova čakajo na nov podvig in potem morajo preteči vso sosesko in prav vsem povedati, kaj njihov potomec že zna. Prav tako morajo imeti odličen spomin, da si zapomnijo vse, kar so njihovi otroci dosegli, in znajo to zdrdrati vsakemu, ki jih želi poslušati. In bolje za poslušalca, da njegov otrok v kakšni stvari ni boljši, ker so potem neznansko jezne in trdijo tretji sosedi, da si "tista" najbrž izmišljuje. Noben otrok ne more biti boljši od njenega!

Soseda je jezno pokazala hrbet in odpihala, napadena mati dveletnika, ki ima še kar pleničko, pa me je hvaležno pogledala.

»Koliko zob pa že ima?« sem spet zaslišala nekaj dni kasneje. Ozrla sem se in glej ga zlomka, pred blokom spet mati, obsedena s podvigi svojega sina. Tokrat je mučila mater ljubke punčke.

»Joj, ne vem točno,« je ta zmedeno odgovorila.

»Kako ne veš točno? Ne veš, koliko zob ima tvoj otrok? Kako tega ne veš? To je pa ja pomembno. To moraš vedeti! Naš je prvega dobil že pri dveh mesecih. Pri štirih je že jedel piškot,« je govoričila.

»Ja, če je pa tako, potem pa, draga mati, svoji hčeri na široko odpri usta in štejmo zobe! Ker to je pa res pomembno. Kakšna mati pa si, če ne veš, koliko zob ima tvoj otrok!" sem se vmešala.

Obe sta me presenečeno gledali.

»Eh, saj ni vredno,« sem zamahnila z roko in šla. Ne bom spremenila mater, ki so obsedene z napredkom. Ki ne znajo uživati v trenutkih s svojim otrokom, ampak od njih že od prvega dne dalje zahtevajo, da so boljši od sosedovih.

Prav je, da je mati ponosna na svoje otroke, prav je, da jih pohvali. Strašne podvige, ki se bodo zapisali v zgodovino, pa naj izvaja sama!

Sosede, ki uživajo s svojimi povprečnimi otrokii, pa naj pusti pri miru. Pa bom jaz tudi njo!

V katero vrsto mamic spadate? Kako se odzovete na tekmovalno vedenje mater, ki nenehno poročajo o otrokovih podvigih? Zaupajte nam na

.